Založba kaset in plošč RTV Slovenija je skupaj z Uredništvom igranega programa Radia Slovenija – Programa Ars ob podpori Javne agencije za knjigo RS izdala zvočno verzijo Jančarjevega romana, ki ga je pod režijsko taktirko Klemna Markovčiča in pod budnim ušesom tonskega mojstra Urbana Grudna s pretanjenim občutkom prebral igralec Branko Jordan. »Gre za absolutno mojstrsko pisavo, ki jo je lahko zaobjeti, saj močno vstopi vate, te nagovori. To je privilegij in izziv, a tudi posebne vrste užitek, ker pisanje, kot je v pričujočem romanu, če so le pogoji dobri, nesejo interpreta v globino, ki se ji je treba prepuščati. To primerjam z jadranjem ali plutjem po reki. Interpret mora biti v dovolj visoki zbranosti, da tega toka, ko ga ulovi, ne prekinja prevečkrat. V posebno čast mi je bilo, da sem bil povabljen k snemanju in da sem prebral To noč sem jo videl,« je povedal Jordan. Zvočno knjigo je mogoče kupiti v spletni trgovini RTV in si jo naložiti na različne naprave. V kratkem bo dostopna tudi preko slovenske aplikacije Audibook ter na mednarodnih portalih za zvočne knjige kot je Audible, predvajajo pa jo tudi na sporedu Programa Ars.
Zgodba o skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je navdihnilo resnično življenje Ksenije Hribar, je pisatelju, dramatiku in esejistu prinesla številne nagrade. Prejel je tretjega kresnika ter kresnika desetletja, bil je tudi finalist za kresnika vseh kresnikov. Leta 2014 je prejel francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo, leta 2020 pa prestižno avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo. Roman so do sedaj natisnili več kot desetkrat, preveden pa je že v 26 jezikov.
Noč, ko jo je videl
»Radio Ars je ena najpomembnejših kulturnih institucij, kar jih imamo v Sloveniji. To je enciklopedija znanja in umetnosti. Brez njega si sploh ne moremo več predstavljati slovenske kulturne krajine,« pravi Drago Jančar, eden najbolj prevajanih sodobnih slovenskih pisateljev. Pred dnevi je na njegovo mizo prispel sveži, danski prevod, njegov roman pa danes obstaja tudi v arabščini, kmalu bo izšel v Izraelu. »Presenetilo me je, da lahko ima popolnoma literarna zgodba, resda vezana na konkretne dogodke, nek družbeni, moralni, katarzični učinek, in ta roman ga je imel. Tudi v drugih okoljih deluje na presenetljivo podoben način. Seveda je vsa Evropa doživljala takšne usode. Tudi v najbolj nepričakovanih okoljih, ki niso evropska ali nimajo enakih izkušenj, od Albanije do Grčije, ga berejo zato, ker gre za človeško zgodbo, trpljenje in predvsem ljubezen, ki teče skozi skoraj vsako stran v romanu.«
Zgodba o mladi, športni, inteligentni, lepi, nekoliko spogledljivi Veroniki se je rodila iz pisateljevega nemira. »V zgodovinskem časopisu Kronika sem naletel na kroniko gradu Strmol na Gorenjskem in zadnje poglavje je govorilo o dogodkih med drugo svetovno vojno. Bile so stvari, ki so me nenadoma popolnoma pretresle. Zgodila se je človeška, zgodovinska tragedija, lahko rečemo zmota, kakorkoli, nekaj, kar je poleg dokumentarnih gradiv klicalo po umetniški interpretaciji. Tisto noč, ko sem to prebral, sem vedel, da bom o tem pisal in tako je roman tudi dobil naslov. Tisto noč sem med branjem videl to občutljivo, malce nenavadno, ekstravagantno žensko, ki se je znašla sredi vojnega obdobja, sredi samih moških, med katerimi želijo nekateri osvoboditi domovino, drugi so okupatorji,« razloži Jančar.
O Veroniki pripoveduje pet oseb. Po drobcih se je spominjajo nekdanji ljubimec oziroma oficir jugoslovanske kraljeve vojske, njena mati, zdravnik nemške okupacijske vojske, družinska gospodinja in nazadnje nekdanji partizan. Avtorjev namen ni bil rekonstruirati dogodke, kot so se zgodili v turbulentnem času vojne vihre. Kot se za izstopajoča literarna dela spodobi, je globino zgodbe ovekovečila pisateljeva domišljija. Namesto sprememb in poskusov zgodovinskih obsodb je hotel razumeti ljudi v usodnem času druge svetovne vojne, ljudi pa ne velja nikoli podcenjevati, tudi ko je govor o najhujših stvareh.
