Dramo Ivana Viripajeva Neznosno dolgi objemi bi morda najlažje označili kot nekakšno »tezno igro«, ki zablodelost sodobne družbe pojasnjuje predvsem s splošno izgubo stika s transcendentnim, ali če hočete, božanskim. To sporočilo, ki vsaj v osnovi ni posebno izvirno ali prelomno, v različnih oblikah pa se pojavlja tudi v drugih delih tega uspešnega dramatika, Viripajev izrazito neposredno – pa tudi dovolj spretno in všečno – ponudi skozi mešanico suhega humorja ter poetičnih premislekov filozofske narave, ki uokvirja prepletanje usod štirih protagonistov, zataknjenih v stežka razložljivo praznino njihovih odtujenih življenj. Pri tem nemara ni naključje, da gre za pripadnike »prikrajšane« generacije, tiste v starosti okoli trideset let (kar se od nastanka drame leta 2014 ni spremenilo), ki je odrasla znotraj razrahljanega družbenega tkiva ter nenehnih kriz, potopljena v negotovost in večno začasnost, s tem pa tudi na svojevrstno eksistencialno »izkoreninjenost«; odsotnost bližine in smisla namreč tu deluje dovolj samoumevno, da vsaj za silo prenese tudi nekatere nedorečenosti na ravni logike likov ter njihovih dejanj.
Drama Neznosno dolgi objemi, ki jo je na Mali sceni MGL zrežiral Dorian Šilec Petek, kot odgovor na eksistencialno izgubljenost ponuja iskanje stika s transcendentnim. Foto: Peter Giodani
Ali drugače, osebe v tej drami (prevedla jo je Tatjana Stanič) so bolj nosilke nekakšne eshatologije, ki meri na spraševanje o bistvu človeškega, p...