Ustavno sodišče razume ustavni položaj RTVS tako, da gre za »javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti« in poudarja, da je njen položaj utemeljen na svobodi izražanja in služi uresničevanju pravice do javnega obveščanja in do obveščenosti. »»Temeljna funkcija RTVS je zagotoviti posameznikom uresničevanje njihovih ustavnih pravic iz 39. člena Ustave.« (Odločba št. U-I-106/01). Pobudniki ustavne ocene zakona trdijo, da začasno zadržanje ne more povzročiti nobenih težko popravljivih posledic, ker se bo nadaljevalo sedanje stanje. Takšno stališče izhaja od tega, da je veljavna ureditev in praksa, ki obravnavata RTVS kot državno in ne javno ustanovo, skladna z ustavo. Normativno ureditev so zlorabili za to, da so zagotovili eni politični stranki obvladovanje vodilnih organov RTVS. Takšna praksa je globoko neustavna, neustavna pa je tudi normativna ureditev, ki dopušča, da do takšnega stanja pride. Pobudniki opozarjajo samo na domnevne kršitve pravic vodilnim funkcionarjem RTVS, ne pa tudi na kršitve človekovih pravic prebivalcev Slovenije, zlasti pravice do obveščenosti, pravice do svobode izražanja in splošnega ustavnega načela sorazmernosti. Začasno zadržanje, ki bi takšno stanje podaljševalo do končne odločitve ustavnih sodnikov, bi imelo hude in težko popravljive posledice, saj RTVS vsakodnevno izgublja ugled, pada gledanost njenih programov, obenem pa se pred očmi javnosti ustavna zamisel RTVS kot instrumenta v rokah civilne družbe topi kot snežak ob trenutni vremenski otoplitvi.
Nujni postopek je bil potreben zaradi zlorabe procesnih pravic nove opozicije, ki je z vlaganjem več kot trideset zakonov in zahtev za razpis referenduma poskušala in uspela čim bolj odložiti depolitizacijo RTVS oziroma ponovno vzpostavitev RTVS kot javne institucije, ki si je politične stranke ne smejo podrejati. Rezultat referenduma dokazuje, da je civilna družba prepoznala nevarnost uničenja javnega značaja RTV. Po mojem prepričanju v konkretnem primeru javni interes močno pretehta nad pričakovanjem funkcionarjev, da bodo lahko opravljali svoje funkcije do konca mandatne dobe. Teorija takšna pričakovanja funkcionarjev pogosto označuje kot privilegij, vsekakor pa se po svojem pomenu ne morejo primerjati s pravico do obveščenosti celotnega prebivalstva Slovenije. Če torej damo na tehtnico težko popravljive posledice, ki jih utrpijo funkcionarji, in na drugo stran človekove pravice, zlasti pravico do obveščenosti, bi morala funkcionarska upravičenja in privilegiji odleteti v nebo.
