Malo torej zgodovina izlušči resnično mojstrov klavirske igre; ne glede na to, da denimo zadnja desetletja iz vzhodnih držav v Evropo in ZDA prihaja študirat cela plejada tehnično izvrstnih mladih pianistov, da so se skozi čas izpopolnili učni procesi, da imajo danes mladi neskončno možnosti promocije in pridobivanja konkretnih koncertnih izkušenj, da imajo možnost mojstriti se praktično povsod po svetu. Ne glede na to, da sta globalizacija in napredek IT-tehnologije prinesla tudi možnost prelivanja številnih informacij, živih prenosov, studijskih in koncertnih posnetkov, prek katerih se da slišati in spremljati praktično vse najboljše pianiste ta hip na svetu. Po eni strani imajo torej mladi interpreti na začetku svoje poti ogromno možnosti, da napredujejo in si ustvarijo kariero, po drugi strani pa lahko zaradi poplave odličnih pianistov resnično izstopijo le »posvečeni« posamezniki, samo tisti najboljši.
Preboj med najboljše je uspel Alexandru Gadžijevu, ki letos prejema nagrado Prešernovega sklada. To je šele drugi pianist v slovenski glasbeni zgodovini, ki mu je to uspelo. Prva dama pianizma ostaja Dubravka Tomšič Srebotnjak, zaradi njenega izjemnega talenta je Arthur Rubinstein, verjetno največji Chopinov interpret vseh časov, na takratnem jugoslovanskem veleposlaništvu v ZDA osebno posredoval, da je dobila štipendijo za študij v ZDA. Tja se je potem vračala vso svojo kariero, kot solistko so jo vabili na svoje turneje največji orkestri 20. stoletja. Podobno zanimanje slavnih maestrov, orkestrov in agentur velja zdaj za Gadžijeva, ki se ravno tako med drugim zelo poglobljeno posveča Chopinovi komponistični zapuščini (mladi pianist je prepričan, da se je Chopina nemogoče naveličati igrati!), sploh po drugem mestu na največjem pianističnem tekmovanju na svetu, Chopinovem tekmovanju lani v Varšavi, kjer je med drugim nepozabno interpretiral Chopinov Koncert za klavir in orkester št. 2 v f-molu.
Jasno je, od kod njegov talent. Če komu, je bil njemu klavir položen v zibko. Oče je sloviti pianist in pedagog Sijavuš Gadžijev, Azerbajdžanec ruskih korenin, ki se je poročil z novogoriško pianistko in pedagoginjo Ingrid Silič, v italijansko Gorico, kjer sicer živijo, se k njemu v uk vozijo najboljši pianisti iz širše regije. Alexandra je najprej poučevala mama, nato še oče. Nedvomno se mu je s tem glasbeni svet odprl bolj neposredno, globlje, z večjo spodbudo. Vendarle pa talent in starševske zveze niso bili dovolj za svetovni uspeh. Zanj je garal predvsem sam in še vedno gara. Še kot kratkohlačnik je pobiral številne najvišje in absolutne nagrade na državnih in mednarodnih klavirskih tekmovanjih. Lani, po uspehu na Chopinovem tekmovanju, je to etapo pri vzponu v karieri odložil; več v smislu tekmovanj se doseči ne da, je izjavil ob nagradi. Zdaj, ko se je tudi osamosvojil in živi v Berlinu, lahko mojstri le še samega sebe.
»Vedno je treba vaditi, temu nikoli ne sme biti konca. Ko nehaš vaditi, to pomeni, da si obstal v razvoju. Vaditi pomeni resnično poglabljati se v glasbo. Lahko se naučiš vaditi celo brez inštrumenta, kar je tudi zelo koristno, ker lahko med tem, ko bereš partituro, slišiš glasbo in zvoke v glavi. Na tak način si lahko predstavljaš več možnih interpretacij, nič te ne ovira – ne inštrument ne človek, recimo učitelj. Imaš neposreden stik s skladateljem,« je povedal za naš medij leta 2019. Lani pred klavirskim recitalom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer je igral že omenjeni Chopinov Drugi koncert, pa je razmišljal: »Poslušati je treba svoje telo, notranje občutke, predvsem pa zvok. Lahko, denimo, poslušam dinamiko, artikulacijo, dolžino, okroglost zvoka, lahko sem pozoren na forsiran zvok, energijo, ki je ali je ni, na povezave med zvoki, na fraze, kako jih gradim.« V Cankarjevem domu so ga gostili v svojem najprestižnejšem abonmaju, zlatem abonmaju. S tem se mu je poklonila domača publika, zaradi česar je tudi sam čutil nekaj več treme. Naj si ga lastijo Italijani, Slovenci ali zdaj Nemci, sam pravi, da je Slovenija ravno tako njegov dom.
Tri leta recitalov
Omenjeni recital v Cankarjevem domu je bil eden izmed mnogih solističnih recitalov in koncertov na domačih in tujih odrih v zadnjih treh letih, zaradi katerih so mu tudi podelili nagrado Prešernovega sklada. V obrazložitvi so med drugim zapisali, da »umetniška moč Alexandra Gadžijeva ni samo v njegovi izpiljeni klavirski tehniki. Njegov apel je v izjemni interpretaciji, ki je njemu lastna, originalna ter poseže v srca poslušalcev klasičnih koncertov. Prav Chopin pa je skladatelj, pri katerem je lirična poezija najizrazitejša, vodenje Chopinovih melodičnih linij pri Gadžijevu pa naravni del njegovega iskanja zvoka. Izvedbe teh del so vrhunski umetniški dosežek v svetovnem smislu.«
Če preletimo zgolj zadnje leto, ga je na silvestrski večer začel ob boku z maestrom Valerijem Gergijevim in njegovim orkestrom v Marijinem gledališču v Sankt Peterburgu; tudi tam je igral Chopinov Drugi koncert, ki ga je potem februarja ponovil še doma s Simfoniki RTV Slovenija v okviru Ljubljana Festivala. Aprila je imel klavirski recital v slovitem londonskem Wigmore Hall, igral je Schumanna, Prokofjeva in Chopina. Še isti mesec je imel recitala v Salle Gaveau v Parizu in v Avditorium RAI v Torinu, maja pa v Sala Verdi del Conservatorio di Milano in v berlinskem Koncerthausu. Junija je potoval v Tokio, tam se je predstavil s Chopinom in Schumannom. Avgusta je nastopil v Varšavski filharmoniji, septembra je s Chopinovim Drugim koncertom odprl Festival Maribor, še isti mesec se je vrnil v Cankarjev dom s Chopinovimi polonezami, mazurkami, barkarolo, preludijem in sonato. Oktobra je potoval na drugo stran poloble, v sydneyjskem Conservatoriumu je na klavirskem recitalu igral raznolika Chopinova dela. Obisk Avstralije je bil še koncertni dolg organizatorjev velikega mednarodnega pianističnega tekmovanja v Sydneyju, kjer je Gadžijev lani poleti zmagal, a zaradi covidnih ukrepov prek spleta. Zgodba o mladem pianistu se je torej dodobra začela, zagotovo bo treba vanjo dopisovati še marsikaj.
