Filmski spektakel je v zadnjem desetletju postal malodane umazana beseda za brezvsebinski ples posebnih učinkov. Hollywood je termin z neskončnim snemanjem superherojskih celovečercev povsem pokvečil. V letu 2022 se to ni spremenilo: tudi lani smo v kinu lahko gledali slabe filme s superjunaki, a smo zahvaljujoč drugemu Avatarju v režiji Jamesa Camerona (Titanik, Terminator) in drugemu Top Gunu s Tomom Cruisom na čelu videli tudi, da iz Hollywooda še lahko pride velika in kakovostna kinoizkušnja za najširše občinstvo. Da, stara šola je novi šoli dala šolsko lekcijo. Tudi sicer lani v kinu ob slabem ni manjkalo dobrega spektakla. Spodaj naš presek filmske letine.
Top Gun: Maverick
Nekateri pravijo, da sta prvi in drugi Top Gun bolj ali manj visokoproračunski reklami za ameriško vojsko. Morda. A če boste ob naslednjem ogledu pozorni, boste videli, da sta prvi in drugi Top Gun pravzaprav športni drami, v katerih se je Tom Cruise alias Pete Mitchell - Maverick alias genialni solist leta 1986 najprej učil biti del ekipe, letos, 36 let po prvencu, pa se je učil, kako ekipo voditi. Rezultat? Top Gun: Maverick je nadaljevanje, ki upraviči visoka pričakovanja in blagovno znamko uspešno prestavi v 21. stoletje.
Avatar: Pot vode (Avatar: The Way of Water)
Podobno lahko rečemo za nadaljevanje znanstvenofantastične megauspešnice Avatar s podnaslovom Pot vode. S to razliko, da je Joseph Kosinski v drugem Top Gunu vse stavil na karseda realistične posnetke, James Cameron pa je z drugim Avatarjem vnovič premaknil meje filmskih posebnih učinkov in zrežiral dinamičen spektakel z močnim antikapitalističnim, antigenocidnim in prookoljskim sporočilom. Filmska pravljica, ki na drugem planetu govori o naši družbi.
Severnjak (Northman)
Tudi Robert Eggers (Čarovnica, Svetilnik), eden najopaznejših mladih ameriških režiserjev, se v svojem tretjem celovečercu opazno spogleduje s spektaklom, značilnim za bistveno bolj komercialno ponudbo. Severnjak, ki ga z dolgimi lasmi in širokim hrbtom igra Alexander Skarsgård, je mitološka pripoved o maščevanju, ki se bere kot najboljše filmske priredbe Shakespearovih velikih tragedij.
Moonage Daydream
Leto 2022 je bilo spektakularno celo v žanru dokumentarnega filma. Le kako bi sicer opisali Moonage Daydream, film o angleškem pevcu in igralcu Davidu Bowieju, ki je skoraj tako samosvoj, kot je bil samosvoj Bowie. Režiserju Brettu Morgnu, znanemu po biografijah o Kurtu Cobainu in Rolling Stones, je uspelo nekaj zares posebnega – pred gledalca je postavil kolaž podob, referenc, glasbe in intervjujev, ki odstirajo umetnika, ki se ni pustil definirati.
Vse povsod naenkrat (Everything Everywhere All at Once)
Kot samosvoj in unikaten izdelek je lani izstopala še akcijska drama Vse povsod naenkrat, v kateri se vsega naveličana lastnica družinske pralnice hkrati ukvarja z dacarji, vzporednimi svetovi in družinskimi odnosi. To je film, ki je superherojskim filmom tipa Spider-man: Ni poti domov ter Doktor Strange in multivesolje norosti pokazal, kako se posname film s konceptom večvesolja. Pa tudi film, ki je pokazal, da je na velikem platnu lahko spektakularna celo davčna revizija.
Na Zahodu nič novega (All Quiet on the Western Front)
Med vrhunci leta po naši presoji nikakor ne sme manjkati tretja filmska adaptacija knjižne klasike Ericha Marie Remarqua Na Zahodu nič novega, ki je (bila) pri nas žal na voljo samo na Netflixu, ne pa tudi v kinodvoranah. Gre za izjemno žanrsko delo ter nazoren, brezkompromisen in pogosto srhljiv prikaz vojnih razmer. Naključje je hotelo, da je ta izjemen protivojni film izšel v času, ko je vojna presneto blizu.
Orkester
Blizu (slovenskega) srca udari tudi Orkester, prejemnik vesne za najboljši celovečerni film – tako zaradi dogajanja pred kamero kot zaradi tistega, kar se je dogajalo za kamero. Film Matevža Luzarja o gostovanju zasavske pihalne godbe na festivalu v majhnem avstrijskem mestu, ki skozi prepletene zgodbe kritično reže po slovenski družbi, zaznamovani s prekomernim popivanjem, je namreč nastajal dolgih šest let, v času covida pa se je znašel še v nemilosti blokad filmskega financiranja prejšnje vlade.
Fabelmanovi (The Fabelmans)
V nekih povsem drugačnih produkcijskih okvirih je seveda nastajal zadnji film Stevena Spielberga. Drama Fabelmanovi je zgodba o odraščanju, napol avtobiografija enega najpomembnejših režiserjev našega časa, ki govori o genezi filmarja, ki se je ob prvem obisku kina zaljubil v veliko platno, kjer je našel zatočišče tako za svojo mladostniško tesnobo kot umetniške ambicije. A v srčiki filma morda še močneje bije zgodba o družini, ki je bila med Spielbergovo kariero večkrat integralen motiv njegovih filmov.
Posrednik (Broker)
O družini govori tudi najnovejši film japonskega režiserja Hirokazuja Koreede (Tatiči, Po nevihti). Natančneje o tem, kaj je tisto, kar naredi družino. Pa tudi in predvsem o tistih, ki so se jim starši tako ali drugače odpovedali. Preobrati, zapleti in moralna vprašanja, ki jih japonski režiser znova prepleta mojstrsko, se tokrat zavrtijo okoli zapuščenega fantka in trgovine z ljudmi.
Duše otoka (The Banshees of Inisherin)
Podobno kot Spielberg je bil letos v odlični filmski kondiciji Martin McDonagh, ki je po kriminalni drami Trije plakati pred mestom posnel tragikomedijo Duše otoka, ki ji prav tako ne manjka črnega humorja, dobrih igralcev in nenavadnih zasukov. Brendan Gleeson je Colm, ki se nekega dne odloči, da mu je njegov dolgoletni najboljši prijatelj Pádraic, ki ga igra Colin Farrell, postal odveč, saj bi se raje posvetil glasbi in s svojim delom pustil pečat v svetu. Nenavadno izhodišče v sebi skriva tehtne premisleke o medsebojnih odnosih.
Trikotnik žalosti (Triangle of Sadness)
Tudi švedski filmar Ruben Östlund v svojem zadnjem filmu govori o odnosih. Trikotnik žalosti, dobitnik zlate palme, je duhovita družbena satira o moralni izropanosti kapitalistične družbe, ki kljub vse pogostejšim alarmom v obliki različnih kriz in vse globlji premoženjski neenakosti ne odstopa od udobja in pogubne vseprisotnosti tržnih vrednot.
Batman (The Batman)
Moralno obubožan je tudi Gotham v novem Batmanu, v katerem Robert Pattinson Batmana igra tako, kot bi prej videl Jokerja s Joaquinom Phoenixom in si rekel, da tudi Batman potrebuje nov filmski začetek. Novi Batman se zato bolj kot superherojski bere kot detektivski film. Morda tudi zato, ker je režiser Matt Reeves novo interpretacijo človeka netopirja zavil v film noir in ga križal s Fincherjevo klasiko Sedem. Skratka, še en dokaz, da so superherojski filmi lahko dobri žanrski filmi.
Stutz
Zadnji film našega seznama je hkrati tisti, ki na neki način najmanj sodi na seznam, kjer prednjačijo filmi, ki jih je trdo tržila hollywoodska marketinška mašinerija. Stutz je črno-beli dokumentarec, ki ga je režiral igralec Jonah Hill (Super hudo, Volk z Wall Streeta) in je brez velikega pompa pristal na Netflixu, kjer ga človek ob vsej drugi vsebini zlahka zgreši. Uraden povzetek pravi, da je to film, ki prikazuje življenje in kariero dr. Phila Stutza, Hillovega terapevta, a bolj ko boste gledali tale doku o dr. Stutzu, bolj vam bo jasno, da je to hkrati zelo intimen, srčen in iskren doku o Hillu.