Zakaj je za njega znanost v krizi, religija pa ne, čeprav krščanstvo zapušča množica ozaveščenih ljudi? Znanost zamenja teorijo (trditev), če najde dokaze, ki nasprotujejo tej teoriji in ustvari novo teorijo, prilagodljivo novim dokazom. To pa ne pomeni, da je v krizi, saj teži k najboljši razlagi sveta. Zaradi svojega dvoma v primat znanosti g. Consolmagno sklepa: »Resnica je cilj znanosti, ki ga nikoli ne doseže, enako pa velja za razumevanje Boga in religije.« Znanost je prilagodljiva v svoji težnji k resnici. Kaj pa razumevanje Boga in religije? Cerkev se, kot tolmač svojih dogem in razlage svojih verskih resnic, trudi ohraniti svoj nauk in privilegije. Res je, da rahlo spreminja svoje rigorozne verske zahteve do vernikov, toda ne iz resnicoljubnosti, temveč iz finančnih razlogov. Temu popuščanju preživetih zahtev, po katerih naj se ravnajo njeni verniki in še bolj zaradi preprečevanje njihovega osipa, bi prej temu rekli prilagajanje za preživetje kot pa iskanje resnice.
Naštejmo še neka mnenj g. Consolmagna: »Fascinantno je, da ljudje, celo znanstveniki, zamenjujejo veliki pok s stvaritvijo vesolja. Vendar pa ne gre za isto stvar. Bog je pravzaprav ustvaril prostor in čas in zakone fizike, ki so omogočili velik pok. Ne glede na to, kako mislite, da se je zgodila stvaritev, jo je omogočil Bog. Cerkev za svoje potrebe prepoznava, da je vesolje božja stvaritev; bolj kot razumemo vesolje, bolj razumemo Boga. To je rekel že sveti Pavel v svojem pismu Rimljanom. Od začetka časa se Bog razkriva v stvareh, ki jih je ustvaril.«
Naštel je kar veliko svojih »dejstev«, saj ne pušča možnost dvoma v njih. Tudi jaz imam določeno mnenje in ga že od začetka časa razkrivam v svojih člankih. Zahvaljujoč razlagam g. Consolmagna lahko ugotavljamo, da sedaj veliko bolj razumemo Boga, kajti v času sv. Pavla so ga bolj malo razumeli, ker so tudi vesolje bolj malo razumeli.
Nenavadna je njegova trditev: »Ko spoznavamo, da gre za raziskovanje neznanega, razumemo, da si lahko znanost in religija pomagata.« To bi lahko potrdil Galileo Galilei, še bolj pa pepel Giordana Bruna.
Nekoristno se mi zdi, da bi, kot ateist debatiral o posameznih fascinantnih trditvah g. Consolmagna, posebej ker ne upoštevam argumentov, ki bazirajo na mitskih bitjih. Nelogična se mi zdi misel, da se je Bog, ki je ustvaril vesolje, nehal vmešavati v nadaljnja dogajanja in samo omogočil veliki pok. Kdo ga je pa »izpeljal«? Sicer pa pričakujem, da bo vsak bralec s pridobljenim dojemanjem sveta na svoj način razumel izjave g. Consolmagna.
Možakar se je izognil pomembni in zanimivi temi. Recimo tejle: ko bo Sonce pokurilo svojo zalogo goriva (vodika), bo po analogiji drugih zvezd v vesolju, ki so ga v tem prehitele, preraslo svoje sedanje dimenzije in »pogoltnilo« postopoma vse planete (tudi nas). Tedaj nas ne bo rešil noben Bog. Obstoj vesolja ne bo ogrožen, samo ena zvezda se bo spreminjala najprej do velikanke in nato do pritlikavke, kot se je to že velikokrat dogajalo v vesolju. To bi g. Consolmagno kot planetarni astronom moral vedeti, čeprav tega dejstva sv. Pavel ne omenja v svojem pismu Rimljanom.
Zaključimo še s tole mislijo g. Consolmagna: »Vsakokrat, ko grešim, spoznam, kako globoko me Bog ljubi, čeprav nisem popoln. Pomembno je, da sprejemam njegovo ljubezen. Trudim se biti boljši, ne da bi me Bog ljubil, temveč zato, ker ljubim Boga. To pomeni, da je vsaka kriza priložnost, vsaka težava pa možnost, da zvem več o vesolju in se približam Bogu.« Neverjetno, kako mi je ta misel všeč. Uporabna je tudi zame. Samo treba je zamenjati imaginaren pojem Bog z realnim pojmom žena. Poskusite. Hvala.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
