Mastercard® praznična vasica v Ljubljani je v preteklem tednu gostila še zadnje tri praznične pogovore.
Poslušanje sebe močnejše od strahu pred izgubo vsega
Lia Bordon se je pri 42 letih odločila, da življenja, kot ga je živela dotlej, ne more več živeti. Zavedala se je, da že od rojstva ženska z eno pomanjkljivostjo, »Vsi ob pogledu name so rekli, da sem fant, in tudi v takšnem prepričanju so me vzgajali … Jaz pa sem čutila drugače,« je povedala. »Že od malih nog sem poskušala nekako zmanjšati težo tega notranjega konflikta, oblačila v mamine obleke, si natikala njene čevlje.« Raziskovala je samo sebe, a si ni znala odgovoriti na zahtevno vprašanje, ali ne bi morala biti punčka.
Strah je prevladal. Zadnjih 30 let je živela v skladu z družbenimi pravili in pričakovanji vloge, ki ji je bila dodeljena ob rojstvu. »Poskušala sem vse skupaj potlačiti, pozdraviti,« dodaja. Natanko 4. januar je postal ključna prelomnica v njenem življenju. »To je trenutek, ki mi še danes naježi kožo. Nekje med božičem in novim letom sem doživela nekaj nenavadnega. Kot bi me zajel ogromen val žalosti, drgetala sem ... Naslednji dan pod vtisom prejšnjega večera med brskanjem po spletu naletim na video o tranziciji neke transspolne osebe. Takrat je tudi občutek prejšnjega večera kar naenkrat dobil smisel.«
Zavedela se je, da mora nekaj narediti, a bolj kot je razmišljala, bolj jo je preplavljal občutek groze. Sčasoma se je opogumila in najprej svoje občutke zaupala svojemu psihoterapevtu, nato še ostalim, a to je bil šele začetek njene tranzicije v vlogo, ki je bila pravzaprav že od rojstva del nje.
Nekatere izmed njih je izpostavila tudi Petra Polanič iz Društva Legebitra, nestrankarske civilnodružbene organizacije LGBT, ki deluje na področjih človekovih pravic, izobraževanja, duševnega, fizičnega in spolnega zdravja ter se zavzema za družbene in sistemske spremembe, ki temeljijo na spoštovanju spolne usmerjenosti, spolne identitete in/ali spolnega izraza.
»Poleg kompleksne socialne tranzicije je tukaj še medicinska tranzicija in ta postopek je izredno zapleten,« sta izpostavili. Zanj skrbi interdisciplinarni medicinski konzilij, a njegovo delovanje in postopki so nedorečeni, dostopnost je slaba. Vse skupaj se prične s psihiatrično obravnavo, ki je vstopna točka za začetek procesa tranzicije. Nato sledijo poglobljeni intervjuji osebe pred začetkom tranzicije in njenih najbližjih, temeljit postopek pa se zaključi s psihiatrično diagnozo, ki je šele podlaga za pravno priznanje spola in izdajo napotnic za endokrinološko obravnavo in kirurške ter druge posege.
Na področju ozaveščanja smo šele na začetku. Kako se premakniti na tem področju, Lia odgovarja: »Najprej bi bilo dobro, da transspolnim prisluhnemo ter se znebimo določenih definicij in strahov, da je s transspolnostjo ogrožena tradicionalna družina, ki bi jo naj sestavljala zgolj moški in ženska. Tradicionalne vrednote so tudi poštenje, sočutje, razumevanje, sprejemanje, ljubezen in nihče od nas transspolnih se proti njim ne bori. Vse, kar bi transspolni radi, je to, da lahko tisti, ki sebe, svojo notranjost doživljamo drugače, kot nam je bilo dano telo, to tudi živimo.«
Obrazna mimika in kretnje, ki povedo več kot tisoč besed
Maja Kuzma Ganić je marsikaj. Mama, partnerka, novinarka, pisateljica, motivatorka, inštruktorica, usmerjevalka, bivša košarkašica, tolmačica slovenskega znakovnega jezika ... Ob vsem tem je težko verjeti, da ne sliši.
Biti gluh pogosto pomeni biti osamljen, je izpostavila Maja, ob tem pa se spominja svoje težavne integracije v osnovno šolo v Črnomlju, kamor so jo prepisali po končanem prvem razredu na zavodu za gluhe in naglušne. »Največja težava je bila, da izobraževanje ni potekalo prilagojeno za gluhe in naglušne. Zavedati se je potrebno, da znakovni jezik in slovenščina (govorjeni jezik) nista ista jezika. To sta dva različna jezika, pri čemer vsakemu pripada svoja slovnica. Poleg tega ob sebi nisem imela tolmača. Ko sem prepisovala snov od sošolca, nisem mogla slediti predavanju učiteljice, saj ji nisem mogla istočasno brati iz ustnic, da bi razumela, o čem govori. Sicer sem imela pomoč slušne logopedinje, s katero sem pravzaprav trenirala svoj spomin za melodiko besed, a mi tovrsten način ni bil blizu,« je priznala.
Tudi Anton Petrič iz Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije se strinja, da je življenje brez sluha precej težavno. »Pa ne zato, ker ne zmoremo, temveč zato, ker se že na poti do izobrazbe srečujemo s težko premostljivimi izzivi. Formalni izobraževalni sistemi še vedno niso najbolje prilagojeni gluhim in naglušnim, pravzaprav se omenjeni sploh nimajo priložnosti šolati v svojem jeziku, torej znakovnem. Potem so tukaj še izzivi z zaposlovanjem. Obstajajo primeri, ko se je nekdo izšolal v pravnika, pa ne dobi zaposlitve zaradi gluhosti ali naglušnosti. Kot oseba, ki se je rodila z minimalnim ostankom sluha, ki je med odraščanjem popolnoma izginil, bi želel izpostaviti, da smo se gluhi in naglušni vedno pripravljeni potruditi ter s pomočjo kretenj in obrazne mimike karseda učinkovito komunicirati s slišečimi. Ne potrebujemo in nočemo usmiljenja, samo strpnost in vašo pozornost na naše gibe in mimiko.«
Oba sta izpostavila, da sta jima pri komunikaciji v veliko pomoč tolmača, ki predstavljata podaljšano roko komunikacije, pozitivna pa ostajata tudi, ko je govora o zakonodaji. V preteklem letu (2021) so v ustavo brez glasu proti zapisali pravico do slovenskega znakovnega jezika. Umestitev slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih pomeni velik korak k zagotavljanju enakih možnosti in lažjemu vključevanju gluhih, naglušnih in oseb s polžjim vsadkom, ki so uporabniki slovenskega znakovnega jezika, ter uporabnikov jezika gluhoslepih v družbo.
Ni je ovire, ki bi iz enačbe življenja izbrisala gibanje
Klaudija Stare se spopada s cerebralno paralizo. Diagnoza ji je bila postavljena že v otroštvu, a to ni ustavilo njenih staršev, da bi v njeno življenje vnesla gibanje.
Kaj pravzaprav je cerebralna paraliza? Gre za poškodbo možganov, poznamo pa več vrst. Spastična ali krčevita oblika, atetoidna, ataksična, hipotonična in mešana. Pri nekaterih gre za težko kontrolo določenih ali vseh mišic, pri drugih je problem v lovljenju ravnotežja, lahko pa pride tudi do znižanja tonusa in mišice izgledajo otrdele.
Klaudija se je skozi svoje otroštvo pogosto srečevala z diskriminacijo in bila tarča posmeha. »V šoli me niso sprejeli, sama sem se želela vključiti v družbo, ampak ker sem bila drugačna, se vrstniki niso hoteli družiti z mano,« je povedala. O svojem doživljanju šolskih dni, pa še dodaja: »Srednja šola je bila v redu, nekako sem jaz imela nek strah in se nisem hotela vključiti, ker nisem vedela, kako me bodo sprejeli, in ta strah, če bom sprejeta, me je prisilil, da sem se pogosto raje umaknila.«
Kako pa je vendarle krepila svojo samopodobo? S podporo najbližjih in predvsem strastjo do športa. Zase pravi, da je že od nekdaj bila rada na glavi, tako in drugače, zato niti ni tako presenetljivo, da je svojo strast našla v plesu ob drogu. »S telovadbo ob drogu sem s svojimi možgani aktivirala mišice, ki jih pri hoji prej nisem. S treningom moči in fleksibilnosti je mogoče marsikaj izboljšati. Njena neomajna trma in vztrajnost se vsekakor obrestujeta. Klaudija je vsestranska; vozi avto, kolo, hodi v službo, telovadi in pleše, poleg tega je tudi avtorica knjige Zakaj ravno jaz.
Svoj pogled na življenje s cerebralno paralizo je predstavil tudi David Geršak iz Sončka, zveze društva za cerebralno paralizo Slovenije. Kot oče otroka, ki se spopada z eno težjih oblik cerebralne paralize se spominja: »Rodil se je brez težav, vendar je drugi dan po porodu nehal dihati. Zaradi pomanjkanja kisika pa je prišlo do poškodbe možganov. Danes 12. letni deček ne hodi, ne more samostojno sedeti, govoriti in gristi, ima pa možnost komuniciranja s komunikatorjem, ki ga upravlja z očmi.« Na vprašanje, kako se nanj odziva okolica, pa dodaja:» Določeni ljudje pogledajo, nekateri se nasmihajo, spet drugi to pokažejo z očmi, tako da celo strmijo vanj. Vse skupaj je zelo neprijetna in boleča izkušnja.«
»Sin sicer obiskuje posebej prilagojeno šolo za gibalno ovirane v Kamniku, kjer ima zdravnico, logopeda, fizioterapijo, skratka za vse je poskrbljeno. Tam je v družbi sebi enakih. Sprejetost oz. vključenost pa pomeni vključitev otrok s posebnimi potrebami tudi v redne šole,« je še povedal.
Ob zaključku vseh pogovorov ob Mizi za vsakogar je Aleš Petejan, direktor marketinga pri Mastercard Slovenija pripomnil: »Projekt, ki smo ga z veliko truda in vneme pripeljali do konca, je pravzaprav šele začetek. Do sprejemanja drugačnosti vodi veliko korakov, mi smo želeli narediti prvega in to je zagotoviti prostor tematikam, o katerih premalo govorimo. Kot družba, ki nenehno stremi k napredku in inovacijam, upamo, da smo s tem tudi prebili led. Strah pred neznanim je namreč prepogosto razlog, da bi prisluhnili, kaj šele sprejeli. Osebne zgodbe, ki smo jim imeli priložnost prisluhniti, pa izpostavljajo prav to, da je normalizacija drugačnosti pravzaprav dvosmerna ulica. Govorci Mize za vsakogar so že naredili velik korak, vprašanje, ki se poraja je, ali bomo naslednjega naredili tudi mi.«
