James Cameron, režiser večnic Titanik, Terminator in drugega dela Osmega potnika, je leta 2009 posnel akcijski spektakel Avatar, ki je bil slučajno tudi najdražji protiameriški film vseh časov. In ker je bil najdražji protiameriški film vseh časov Američanom in preostanku sveta tako zelo všeč, da je porušil vse blagajniške rekorde, smo pred slabim tednom dobili prvo izmed načrtovanih štirih nadaljevanj. Cameron od zmagovite formule ni odstopil niti za centimeter. Tudi drugi film, podnaslovljen Pot vode, je čudovit vizualni spektakel v najžlahtnejšem pomenu besede s preprosto zgodbo ter močnim antikapitalističnim, antigenocidnim in prookoljskim sporočilom.
Povratek na Pandoro ob dodatno izpiljeni 3D-tehnologiji je film, ki znova premika meje posebnih filmskih učinkov. Pa tudi film, ki znova izredno neposredno in učinkovito razgalja ameriški imperializem, okoljsko pustošenje in kapitalistično pogoltnost. To je film, ki gledalca zagrabi, strese in hipnotizira in za katerega se zdi, da ga lahko posname samo Cameron. In kanadski filmar je tudi Pot vode, kot pred tem prvenec, zrežiral tako, kot bi med snemanjem bral knjigo Ameriški holokavst, v kateri ameriški zgodovinar David Stannard podrobno popisuje, kako je zahodna »civilizacija« ob odkrivanju Novega sveta pobila, masakrirala in iztrebila več deset milijonov Indijancev.
Eden najbolj grozljivih vidikov Stannardove knjige je namreč ta, kako so bili vsi ti konkvistadorji po eni strani osupli nad tamkajšnjimi staroselci – tako da jim je pri opisovanju lepot njihove kulture, arhitekture in načina življenja zmanjkovalo besed – po drugi strani pa so nato ta staroselska ljudstva z enako neubesedljivo krutostjo množično uničevali. Cameron nam tudi tokrat najprej razkaže vse naravne in kulturne lepote Pandore in njenih modrokožnih domorodcev Na'vijev – ob katerih lahko samo vzdihujemo, sopemo in bolščimo –, le da nam nato v vmesnih etapah kot kontrapunkt pokaže človekovo brezmejno sposobnost uničevanja.
Tisto, kar zadane globoko v prsi, je prav ta kontrast med tako rekoč dokumentarističnimi ekspozicijami magične pandorske flore in favne, ki znajo trajati tudi po več deset minut, in prizori, ko izza ovinka z vso filmsko udarnostjo cameronovske režije prihrumijo najnaprednejša tehnološka uničevalna sredstva človeštva prihodnosti. Povsem jasno je, da se lahko te plemenske družbe, ki živijo v sožitju z naravo in ki svoje življenjske energije in BDP ne vlagajo v proizvodnjo smrti, takšni vojaški sili zoperstavijo samo na filmskem platnu. A to pravzaprav ni pomembno: tudi drugi Avatar namreč ni resna akcijska drama, temveč filmska pravljica, namenjena najširšemu možnemu občinstvu, ki se bere kot nekakšen hibrid med vesternovsko dramo Pleše z volkovi in družinsko avanturo Moj prijatelj Willy.
Da, drugi Avatar je pod črto klišejski, popkornovski, tipično holivudski spektakel. A ko rečemo, da je drugi Avatar klišejski, popkornovski, tipično holivudski spektakel, je treba v isti sapi dodati, da je drugi Avatar eden najboljših klišejskih, popkornovskih, tipično holivudskih spektaklov zadnjega desetletja. Film, s katerim je Cameron znova dokazal, da izdatna raba filmskih učinkov ni nujno sinonim za cenenost, cirkusantstvo in prazen spektakel. Nasprotno – drugi Avatar je kljub temu, da je tudi izložbeni izdelek za najnovejšo tehnologijo, v prvi vrsti živahen, dinamičen in izjemno luciden čustveni spektakel o nekaterih najpomembnejših temah današnje družbe.