Kud Ljud povezuje ustvarjalke in ustvarjalce različnih profilov, znanj in izkušenj, režiserke, igralce, sociologinje, antropologe, umetnostne zgodovinarke, oblikovalce. Skupaj snujejo in izvajajo gledališke projekte za takšne in drugačne javne prostore, da bi umetniške vsebine pripeljali tudi do ljudi, ki sicer ne hodijo v gledališča ali v druge umetniške ustanove.
»Javni prostor uporabljamo kot svojevrstno scenografijo, obenem pa skušamo izkoristiti vso eklektičnost naše raznolike ekipe,« pravi Grega Močivnik. »Rdeča nit našega delovanja je, da ni ločnice med performerji in gledalci. Na predstavo skušamo gledati kot na skupinski dogodek, kjer imajo obiskovalci možnost sooblikovanja in vplivanja na potek stvari.«
Javni prostor ni zgolj pot od A do B
Grega Močivnik pravi, da njihov projekt Invazija po tolikih letih še zmeraj deluje kot lakmusov papir prostora, v katerem nastopajo. »Prvič smo ga izvedli v Gradcu na gledališkem festivalu La Strada avgusta 2008 in od takrat z njim redno gostujemo po svetu; do danes smo ga odigrali več kot dvestokrat, v več kot štiridesetih državah, na več kot osemdesetih festivalih. V Rusiji ali Belorusiji je bil osnovni odziv mimoidočih: uau. Tam je bila naša intervencija skoraj na meji legalnega. Bilo je veliko čudenja, veselja, kakor da bi se odprla neka vrata, ki jih še pred petimi minutami ni bilo tam.«
Drugače, recimo, na Norveškem. »Tam ljudi v javnem prostoru skorajda ni bilo. Tudi pri nas opažamo velike razlike med Ljubljano in drugimi kraji; v Ljubljani nas skorajda več ne opazijo, medtem ko so drugod, recimo v Mariboru, reakcije dosti bolj odločne in jasne. Na Štajerskem nam vedno precej direktno povejo, kaj si mislijo o našem početju,« se smeje Grega Močivnik.
»Na žalost tudi pri nas javni prostor vedno bolj dojemamo zgolj kot nujno pot od A do B. Nekaj, kar uporabljamo, da pridemo iz službe domov. Javni prostor kot prostor združevanja in skupnih ritualov? Tega je vse manj, kar je velika škoda.«
V svetu, kjer smo navajeni, da spektakle gledamo, na koncu pa ploskamo in odidemo, KUD Ljud spodbuja sodelovanje in skupnostno oblikovanje predstav, odnosov, družbe. »Vedno več se ukvarjamo s projekti, ki prek gledališča spodbujajo aktivno državljanstvo. Sodelujemo v mednarodnih partnerstvih za mladino, kjer pripravljamo večdnevne mednarodne seminarje za mladinske delavce, izdali smo tudi učbenik za vse, ki želijo delovati v interaktivnem uličnem gledališču.«
»Naše predstave so dramaturško strukturirane na način, da se na koncu forma zmeraj odpre navzven. Z gledalci ustvarimo skupinski ples, interakcijo ena na ena, objeme, poljube, nošenje na hrbtu. Super je videti ljudi, ki se ustavijo in ostanejo. Neprecenljivo je, ko vidiš, da si v njih s predstavo nekaj premaknil, da se je nekaj zgodilo, da si ustvaril skupnost.«
Pridi in sodeluj!
Skupnosti, ki jih ustvarja KUD Ljud, so raznovrstne, kakor so raznovrstni projekti, ki se jih loteva. »Včasih začnemo iz nuje, včasih iz sanj. Ko nam visokoleteče želje uspe uskladiti s kruto finančno realnostjo, se rodi projekt, ki ga ponesemo v svet,« je slikovit Grega Močivnik.
Iz nuje, sanj in želje po boljši družbi so se tako rodili številni projekti, ki jih KUD Ljud izvaja že več let. Recimo projekt-predstava Pocestnica, ki obiskovalce odvede na posebne vodene oglede z razigranimi vodiči, na katerih si je možno ogledati izvirne umetniško-gledališke razstave na ulicah in trgih lastnih mest. Pa predstava Gusarsko gledališče kapitana Dade, ki so jo prav v teh dneh odigrali že stotič. Ali pa bolj intimne predstave Srčeva dvojka ali Kar smo (bili), ki so nastale med koronskim zaprtjem.
»Na žalost pri nas še zmeraj obstaja prevelika ločnica med institucionalno kulturo, ki je bojda visoka in kakovostna, in neinstitucionalno kulturo, ki da je pogrošna, slaba, šablonska. Takšno gledanje je precej nazadnjaško in škodljivo. V drugih prostorih, recimo Berlinu, kjer sem bil novembra na umetniški rezidenci, je veliko več mešanja in sovplivanja med institucijami in nevladniki. Tudi pri nas se sicer ti sodelovalni procesi začenjajo dogajati, a zelo, zelo počasi ...«
»Mi pa res verjamemo, da mora biti gledališče dostopno vsem, ker je sijajno orodje za povezovanje skupnosti. Prek predstav, ki jih delamo, odpiramo prostor za poslušanje in izmenjavo zgodb, čemur v naši družbi sicer posvečamo premalo časa. Želimo si več empatije, poslušanja, razumevanja, zavedanja samih sebe, lastnih teles, pa malo manj pohlepa. Če uspemo prisluhniti še otroku v sebi, uau, pa bo sploh krasno!« je prepričan Grega Močivnik.
