Perifigi je avtohtona goriška sorta hrušk, za katero tamkajšnji nonoti govorijo, da je »ratala, ker so skrižali hruško pa figo«. Trije ustanovitelji Kulturnega društva Perifigi, brat in sestra Denis in Neli Maraž ter njuna nekdanja soseda Ingrid Mačus iz Dobrovega v Brdih, so se s to zgodbo, ki so jo prebrali v knjigi Sadje sonca Gregorja Božiča, tako poistovetili, da so po njej povzeli društveno ime. »Mi se zmeraj počutimo malo na prehodu, nekje vmes, in želeli smo, da bi tudi naše društvo vzpostavilo prostor, kjer se stvari sučejo, prekrivajo, mešajo. Prostor za baštarde, kot se reče pri nas, ki nimajo čistega rodovnika, ampak jih življenje prinese skupaj,« pravi Neli Maraž, sicer filmska režiserka.
»Želeli smo izhajati iz nečesa, kar smo doživeli. Prav v času, ko smo iskali ime za društvo, je družina Maraž iz sadovnjaka starih sadnih sort v Kojskem prinesla sadiko hruške perifigi, ki je dobila prostor na vrtu pred sedežem našega društva,« dodaja Ingrid Mačus. »In ker je sadika cepljena na divjo hruško, zelo divje poganja, kar je tudi nekakšen sinonim za nas,« smeje povzame Denis Maraž.
Več cest, več zvezd
Neli Maraž pojasni: »Kot sosedje smo imeli že od otroštva veliko časa in prostora za skupno ustvarjanje, v veliki meri smo vplivali drug na drugega. Ingrid je glasbenica, Denis raziskuje na polju politične ekologije, jaz se ukvarjam s filmom. Sorodni smo si v tem, koliko smo odprti do stvari in koliko smo strastni. Po navadi delujemo izven Brd, vsak z različnimi sodelavci, sčasoma pa smo zelo spontano začeli razmišljati o tem, da bi kaj počeli skupaj. Tako smo že pred epidemijo želeli posneti dokumentarec s starejšimi ljudmi iz Brd o hoji in o tem, kako se ta navada izgublja. Kovid nam je sicer prekrižal načrte, a obenem smo se spet za dalj časa vrnili v te kraje …«
»In kar naenkrat opazili, da se ne strinjamo s smerjo razvoja, ki jo v zadnjih letih ubiramo kot družba, še posebej na področju kulture, umetnosti, odnosa do narave in lokalnih prebivalcev. Kraji se vse bolj spreminjajo v kičasto razglednico za turiste, medtem ko se kot ljudje vse manj najdemo v tej dvodimenzionalnosti,« doda Denis Maraž.
Rodil se je projekt Stopinje – Lokalna kultura so osebni odtisi, ki ga je podprl sklad Active Citizens Fund Slovenija. »Želeli smo pokazati, kako je pomembno, da se vsak pri sebi zave, koliko je ustvarjalen, kako ga lahko lastna ustvarjalnost opolnomoči in kaj vse to prinese skupnosti,« pravi Neli Maraž, Ingrid Mačus pa doda: »Udejanjiti smo želeli naša prizadevanja, da bi se kulturne politike in pogled na kulturo v Brdih razširili. Kot pravi Gradnik – da bi do nas bilo še več cest in nad nami še več zvezd.«
S svojim prvim društvenim projektom so naslovili tri ravni tega, kar razumejo kot aktivno soustvarjanje nekega prostora. »Zamislili smo si ustvarjalne delavnice za otroke in starejše ter tako povezali osnovno šolo in univerzo za tretje življenjsko obdobje. Nato smo nagovorili lokalne ustvarjalke in ustvarjalce, ki so že uveljavljeni na različnih umetniških področjih. Vse skupaj pa smo poskušali zaokrožiti z oblikovanjem lokalne kulturne politike, za kar smo organizirali posvet na temo razvoja politik na področju kulture,« pojasnjuje Denis Maraž.
Kaj boš pa ti povedal
Vse skupaj so zastavili precej sodelovalno in odprto; edino navodilo je bilo, da se srečujejo redno, enkrat na teden po uro in pol. »Mnogi starejši so se na začetku ustrašili našega svobodnega koncepta. Navajeni so bili, da dobijo jasno navodilo, kaj in kako morajo početi. Mi pa smo si skupne ustvarjalnice zamislili kot odprto polje, kjer bo vsak lahko uresničil svoje ideje, mi, mentorji, pa bomo tam zgolj za spodbudo. Bil je en starejši gospod, ki je kar direktno povedal, veste, iz tega ne bo nič. Dva ali tri smo po prvih srečanjih celo izgubili …«
A kar je na začetku zbujalo dvome in strah, se je kmalu razvilo v živahno druženje in navdušeno srečevanje. »Dovolj je bilo, da smo si začeli pripovedovati zgodbe, in prav živo se je pokazalo, kako umetnost pomaga graditi mostove do soljudi. Tudi največji dvomljivci so prišli nazaj in nastala je takšna srčna skupnost, da še sami težko verjamemo.«
»Starejši so se začeli odpirati, spomini so priplavali na dan, na drugi strani so otroci z igrivostjo in domišljijo začeli dodajati svoje pripovedi. Vsak je imel kaj povedati in ugotovili smo, da smo ne glede na različne generacije vsi ljudje, ki svoja življenja neizogibno snujemo okoli ljubezenskih zgodb.«
Ljubezen, seveda, in iz nje: film. Po več mesecih druženja je nastala skupnostna filmska umetnina z naslovom Tisti, ki ljubi, je najbolj pogumen. »Na prvi projekciji v lokalni dvorani se je zbralo več kot sto ljudi, družine, otroci, starejši, res je bilo lepo. Zelo doživeto je bilo tudi na šoli, pa v domu za starejše …«
»Hvaležni smo za to izkušnjo, za vso pozornost in podporo, ki smo jo dobili od ljudi iz lokalne skupnosti. Mogoče smo dobili tudi malo več upanja in je bila ta gesta odpor proti nihilizmu, da se v naši skupnosti nič ne da, da smo neslišani. Prav skupnost nam je dala ogromno možnosti in tudi za nas je bila ta izmenjava zdravilna. Utrdila nas je v želji, da dolgoročno vzpostavimo prostor, kjer bi se ljudje lahko srečevali in skupaj ustvarjali. Avtonomen prostor za skupnost in umetnost, ki nas bo spet povezala in osrečila, kakor nas je povezal in osrečil naš prvi projekt.«
