V navedeni knjigi je obilo tehtnih in modrih misli o politiki kot obrti. Dvomim pa, da se slovenski politiki učijo obrti iz knjig ali da se sploh učijo, saj iz njihovih ust pogosto letijo neumnosti in videti je, da mnogi marsičesa sploh ne razumejo. Verjetno je res težko razumeti. Nenadoma so se znašli v vlogi, da morajo reveži sami početi mnogo tega, kar so prej očitali bivšim. Obljube so pozabljene, ljudstvo pa razočarano. Krivi smo seveda sami. Svoja velika pričakovanja o »večni rešitvi izpod jarma« smo vgradili v enega človeka. Pozabili smo, kar je Forrestu Gumpu povedala njegova mama: »Življenje je kakor škatla čokoladnih bonbonov – nikoli ne veš, kaj boš dobil.« Velika pričakovanja pogosto rodijo velika razočaranja. Zaljubljenost, ki v nekaj mesecih mine, ne preide vedno v ljubezen, lahko v ignoranco ali celo v sovraštvo. Pa smo spet na čistini, soočeni sami s sabo. Upam, da ne v pričakovanju novega »boga«.
Kakorkoli, igra moči, ki jo trenutno igra predsednik vlade s svojimi svetovalci, prišepetovalci in prilizovalci, ne vzbuja zaupanja v politike. V svoji knjigi dr. Zupančič takole razpreda o vlogi predsednika vlade: »Izraz 'predsednik vlade' je prazen sod. Včasih ga napolni žlahtno olje, včasih rubinasto vino, včasih je vsebina vodena in mlačna, včasih ga napolni strupeni sok. Če se zgodi slednje, je treba sodček temeljito oprati.« Upajmo, da bodo v Golobovem kabinetu temeljito predbožično pranje sodčka res opravili.
Ne glede na vse pa se mi zdi višek politične sprevrženosti, da se za že skoraj bivšo notranjo ministrico Tatjano Bobnar zavzame njen bivši »preganjalec« Žan Mahnič.
Magda Plementaš Lombar, Kranj
