Beseda savna izhaja iz finščine, jezika domovine savn. Na Finskem je savna že od nekdaj nepogrešljiva in vsestransko uporabna. Tako zelo, da ko so se ljudje selili, so na novi lokaciji najprej zgradili savno, saj si svojega doma brez nje tako rekoč ne znajo predstavljati. Finci so jo že v davnih časih uporabljali za preživljanje prostega časa, vzdrževanje osebne higiene in, kar je najpomembnejše – rojevanje otrok v skoraj sterilnem okolju! Kdaj natanko so ljudje začeli uživati v savnah, je težko ugotoviti, a zgodovinarji domnevajo, da ima ta pojav že vsaj 9000 let stare korenine. Eno prvih pisnih omemb tega običaja, v katerem so uživali že predniki Fincev, je zapisal Nestor Kronik leta 1112. Zapis pripoveduje o »vročih lesenih savnah, v katerih se goli kopalci udarjajo z vejami in se na koncu polivajo z mrzlo vodo.« Zakaj je savna tako zelo priljubljena prav na Finskem (in v okoliških deželah), ni težko ugibati, saj v tako mrzlem podnebju savna ljudem omogoča, da se vsaj za kratek čas dobro pregrejejo. Če ste denimo ljubitelj smučanja, najbrž dobro veste, kako zelo se po koncu smučarskega dne priležeta kopanje v toplem bazenu in savna, vmes si najpogumnejši privoščijo tudi skok v sneg z razgretim golim telesom.

Za uživanje v savni se je največkrat treba podati v kakšno središče dobrega počutja, lahko pa si čisto svojo savno zgradimo doma. V severnejših deželah jih domači graditelji postavljajo v obliki ličnih vrtnih utic, iz katerih se pozimi mečejo naravnost v sveže zapadli sneg, pri nas pa je med ljubitelji tovrstnega razvajanja precej razširjena gradnja savne v hiši; največkrat finska različice v kleti, v zadnjem času pa so priljubljene tudi razmeroma poceni infrardeče savne v sklopu kopalnice.

Savne so na voljo v različnih oblikah in velikostih, jih je pa tudi več vrst. Vsaka ima svoje značilnosti in za izboljšanje splošnega zdravja ter dobrega počutja si je dobro izbrati tisto, ki nam in našemu zdravstvenemu stanju najbolj ustreza. Ni namreč vsaka vrsta savne primerna za vsakogar.

Finska savna

Finska savna je najpogostejša. Na telo deluje posredno prek segrevanja zraka v zaprtem, izoliranem, največkrat lesenem prostoru. Zrak se pri tej vrsti savne ogreje do 100 stopinj Celzija, relativna vlažnost pa znaša med 15 in 30 odstotki. S polivanjem vode po ogretih kamnih dosežemo vroče valove pare, ki dodatno ogrejejo prostor in pospešijo znojenje. Prav zaradi obilnega znojenja v savni lahko izgubimo veliko tekočine in mineralov, ki jih moramo nadomestiti s pitjem vode ali čajev. Za pravilen učinek na telo je ustrezno ohlajanje po uporabi finske savne obvezno.

Infrardeča savna

Infrardeča vrsta savna je v zadnjem času vedno bolj razširjena, saj jo je med drugim tudi najenostavneje in najceneje zgraditi doma. Tovrstna savna deluje globinsko, sprošča napetost in pregreje telo s pomočjo grelnikov, ki sevajo infrardečo energijo in nas ogrevajo neposredno, ne da bi ob tem ogrevali zrak. Infrardeči žarki prodrejo v telo, pospešujejo prekrvitev, zvišajo telesno temperaturo in pospešujejo znojenje. Energija infrardečih žarkov prodre 4 centimetre globoko v telesno tkivo, zato že pri nižjih temperaturah od 40 do 60 stopinj Celzija dosežemo primerljiv učinek na telo kot v finski savni pri temperaturah od 90 do 100 stopinj Celzija. Nižja temperatura je med drugim bistveno bolj varna za ljudi s kardiovaskularnimi težavami, za otroke in starejše. Zrak, ogret na nižjo temperaturo, je bolj prijeten tudi za dihanje. Vlažnost zraka v infrardeči savni doseže največ 45 odstotkov.

Turška ali parna savna

Parna kopel ali turška savna je ena najstarejših oblik čiščenja in sproščanja telesa. Vodna para deluje na celotno telo, ga razstruplja in pospešuje izločanje škodljivih ostankov presnove. Temperatura v turški savni se sicer giblje le med 45 in 55 stopinjami Celzija, zelo visoka pa je relativna vlažnost, kar od 90 do 100 odstotkov. Zaradi visoke vlažnosti in vdihovanja izparin naravnih eteričnih olj ter zelišč uporaba turške savne pozitivno vpliva na dihala. Toplota sprosti telo, odpre kožne pore in s tem pripomore k naravnemu čiščenju kože, ki postane nežna in gladka. Uporaba finske savne pa ni primerna za ljudi z zdravstvenimi težavami, kot so bolezni srca in žilja, nekatere druge kronične bolezni, virusne in infekcijske bolezni ter podobno.

Osnovna pravila savne

Pred vstopom v katero koli savno se nujno oprhamo in osušimo kožo, saj se suha koža lažje poti kot mokra. Zlasti neizkušeni naj v savni ostanejo približno 8–10 minut oziroma največ toliko, da se še počutijo dobro! Namestimo se na brisačo, da koža ne pride v neposredni stik z lesom oziroma drugo podlago. Dalj ko sedimo v savni, bolj nam bo vroče in višja bo telesna temperatura. Savnamo se lahko v sedečem ali ležečem položaju, pri tem je v finski savni najučinkoviteje, če se na kratko, a izdatno potimo na zgornjih klopeh, kjer je najbolj vroče. Kdor je v savni novinec, je najbolje, da začne s srednjo ali spodnjo klopjo. Pri tem bodimo vedno pozorni na svoje počutje! V vsakem primeru se moramo v zadnji minuti ali dveh usesti, da se krvni obtok spet naravna na pokončno držo.

Po vsakem ogrevanju v savni se ohladimo. Za prekrvitev je najbolje, da hladno prho usmerimo od desnega gležnja prek nog in rok proti srcu. Pri tem ne uporabljajmo mlačne ali tople vode (izjema so otroci), sicer se izgubi pozitivni učinek knajpanja. Ljudje z ustaljeno cirkulacijo in normalnim krvnim tlakom se lahko po prhi (ki je obvezna že zato, da s kože speremo pot) potopijo tudi v ledeno hladen bazen (ali se povaljajo v snegu).

Sledi čas počitka: gibamo se na svežem zraku, nato počivamo, da sprostimo telo. Poskrbimo, da nas ne bo zeblo; zavijmo se v kopalni plašč ali odejo. Koristna je lahko tudi topla kopel za noge. Odmor med enim in drugim vstopom v savno naj traja približno 30–45 minut (lahko tudi dalj, če nam ugaja in smo sproščeni).

Ko smo pripravljeni in spočiti, lahko začnemo znova: v savno, da se spotimo, nato se spet ohladimo in počivamo. Drugi in morda tretji obisk savne lahko traja do 15 minut. Po vsaki savni obvezno popijemo dovolj vode, čaja ali drugega ustreznega napitka – vsaj en liter, še bolje več, da nadomestimo izgubljeno tekočino.