V zasebnem sektorju so se zadolževala gospodinjstva, ki so si nabrala hipotekarnih in stanovanjskih posojil, dolga na posojilnih karticah ter različnih potrošniških posojil. Zadolževala so se tudi podjetja. Najemala so bančna posojila ter izdajala obveznice in delnice. In ne nazadnje se je zadolževal tudi finančni sistem. Tu mislimo na obveznosti bank in nebančnih institucij. V javnem sektorju pa je dolg sestavljen iz državnih obveznic in drugih obveznosti, posredno pa tudi iz obveznosti za dohranjevanje razpadajočih zdravstvenih in pokojninskih sistemov. Ti bodo s staranjem prebivalstva le še bolj požrešni.
Zadolženost sama po sebi ni težava. Kadar posojilojemalci vlagajo tja, kjer donosi presegajo stroške zadolževanja, denimo v stroje, infrastrukturo in nepremičnine, lahko zadolževanje spodbuja gospodarsko dejavnost in je koristno. Toda velik del trenutnega zadolževanja je namenjen zgolj trajnemu financiranju potrošniške porabe v tistem delu, ki presega prejemke. To pa je recept za bankrot. Poleg tega so tudi naložbe v »kapital« lahko tvegane. In pri tem ni pomembno, ali je posojilojemalec gospodinjstvo, ki kupuje stanovanjsko nepremičnino po neupravičeno napihnjeni ceni; ali podjetje, ki se ne glede na nezadostne donose želi prehitro širiti; oziroma vlade, ki denar zapravljajo za ekstravagantne, a nekoristne infrastrukturne projekte. x Finance
