»Zelo veliko je pozitivnih izkušenj, a seveda ne padejo z neba,« pojasnjuje Darinka Lečnik-Urbancl, ki je pred 25. leti pomagala ustanoviti mariborsko Društvo za reševalne pse REPS, deset let kasneje pa še Slovensko združenje inštruktorjev, Center za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov SLO-CANIS.
»Danes je razvoj znanosti prinesel nešteto dokazov, da so psi čuteča bitja, ki zmorejo ljudem osmisliti, olajšati, pogosto pa tudi rešiti življenje na številnih področjih. V Sloveniji nas čaka še veliko dela, težko držimo korak z največjimi na svetu, a naši društvi sta dokaz, da je možno tudi v tako majhnem okolju dosegati vrhunske rezultate, delovati kakovostno, strokovno in učinkovito.«
To bom počela v življenju
Darinka Lečnik-Urbancl pravi, da je treba začetek njene prostovoljske zgodbe iskati v otroštvu, ko se je pridružila lokalnemu planinskemu društvu ter se zaljubila v naravo, kmalu pa je postala tudi alpinistka. »Vedno sem si želela psa, a z mamo sva živeli v majhni garsonjeri, zato to ni bilo mogoče. Ko smo si zgradili hišo, je v našo družino kmalu prišel tudi pes, hitro za prvim še drugi.«
Ob koncu alpinistične poti je želela, da bi v življenju vseeno ostala povezana z gorami. Tako se je porodila ideja o reševalnem psu, s čimer v tistem času na osi med Koroško, Štajersko in Prekmurjem še nihče ni imel izkušenj.
»V družini smo se odločili za francoskega ovčarja Beaucerona. Njihov vzreditelj je bil kinološki sodnik pri Kinološkem društvu Maribor, zato je bil tudi bolj v stiku z informacijami na področju reševalnih psov in nas je spodbujal. Istočasno je mariborska mestna služba za zaščito in reševanje želela izpopolniti svoje sestave in je začela povpraševati, ali bi se kje našla kakšna ekipa kinologov, ki bi se ukvarjala z reševalnimi psi. In se je zgodilo. Pet, šest nas je šlo na prvi tečaj v Varpolje, psi so se dobro odzvali, bili smo navdušeni, jaz pa sem rekla: to je to, to bom počela v življenju.«
Od tu naprej, pravi Darinka Lečnik-Urbancl, ni bilo več ločnice med zasebnim, službenim, prostovoljnim in strokovnim delovanjem. »Vse, kar počnemo, je nedeljivi konglomerat strokovnosti in humanitarnosti. Življenja brez psa si ne znam več predstavljati.«
Kako priučiti ljubezen
Življenje z delovnimi psi, med katere spadajo psi reševalci, vodiči in pomočniki, je neizmerno pestro in polno kompleksnih podrobnosti, ki vsaka zase zahteva izjemno strokovnost in usposobljenost. »Nad nami z rednimi evalvacijami na terenu bdijo strogi mednarodni strokovnjaki in ocenjevalci. Društvo REPS je član Mednarodne organizacije reševalnih psov, SLO-CANIS pa akreditirani član Evropske in Svetovne zveze psov vodičev ter Svetovne zveze psov asistentov,« pojasnjuje Darinka Lečnik-Urbancl.
Ob tem pa ne ne skriva ponosa: »V veliko čast nam je, da smo kljub svoji majhnosti prav mi na evropski urad za standardizacijo CEN vložili predlog za oblikovanje novega evropskega standarda na temo psov pomočnikov CEN TC 452, ki so ga sprejeli in v katerem danes sodeluje 28 mednarodnih delegatov. Obenem smo pod okriljem Slovenskega inštituta za standardizacijo SIST pripravili izvirni standard za terapevtske pse.«
Novi evropski standard pravi, da lahko psi pomočniki opravljajo kar 25 različnih uporabniških nalog. »Pri nas smo se osredotočili na štiri - pse vodiče za slepe in slabovidne, za gibalno ovirane na invalidskih vozičkih, avtiste in epileptike. Do danes smo izšolali 36 psov pomočnikov, na žalost nas je epidemija malo upočasnila, a počasi se bomo vrnili v stari ritem.«
Darinka Lečnik-Urbancl z grenkobo ugotavlja, da financiranje njihove dejavnosti v Sloveniji ne sledi strogim mednarodnim strokovnim pravilom. »Postaviti bi morali veliko višje standarde, kdo lahko ocenjuje inštruktorje psov in na kakšen način. Gre za izjemno občutljiv teren. Tudi sicer država financira občutno premalo glede na potrebe - tri pse vodiče za slepe in še dva ali tri pse pomočnike na leto.«
»Šolanje enega psa traja dve leti in glede na razmere pri nas si ne moremo privoščiti, da bi šolali pse na zalogo. Psa šolamo za dotičnega človeka. Ne gre drugače. Če zgrešimo, nimamo popravnega izpita. Zato gremo skozi ves proces s 'tresočo roko'. S končnim uporabnikom želimo sodelovati vsaj zadnje leto, kar je lahko – še posebej za invalida na vozičku - zelo naporno. A če ljudje v šolanju niso pripravljeni na polno sodelovati, ni uspeha. Pes pomočnik, pes vodič je pravica, zapisana v zakonu. Naši uporabniki ga dobijo brezplačno. A je tudi privilegij. Mi zmoremo marsikaj, ne zmoremo pa naučiti človeka, da bo imel rad živali. Brez tega pa ni nič. A ko se vse poklopi in je proces končan … Ni lepšega od dekleta na vozičku, ki vzklika: joj, moja psička, moja ljubica, kaj bi jaz brez tebe!«
