Muzej sodobne umetnosti (Muzej savremene umjetnosti), ki ima 15.000 kvadratnih metrov površine, je leta 2009 zgradil razvpiti župan Milan Bandić; ta zanj nenavadno kulturna gesta pa je imela napako, s katero se muzej otepa še danes in je prelep dokaz kratke politične pameti ali pa dobro skritih interesnih razlogov: muzej so postavili v Novi Zagreb, v stanovanjsko četrt, in ga s tem odrezali od večjega obiska, predvsem turističnih množic, ki poleti preplavljajo mesto.
Zdenka Badovinac je vodstvo MSU prevzela marca, po dveletnem zaprtju zaradi korone, ki se je leta 2020 začelo še z uničujočim potresom. Ta je prizadel številne zagrebške kulturne ustanove, v MSU je poškodoval tovorna dvigala in druge dele iz zidakov, sicer pa je ostal v dobrem stanju in odtlej hrani tudi gradivo drugih poškodovanih muzejev; med drugim je v pritličju instalacija Francoska šola iz Šolskega muzeja.
Začetek: vojna. Spet.
»Ko sem prišla, so bili razstavni prostori in postori stalne zbirke prazni, vse je bilo že več kot tri leta v depojih,« pove Zdenka Badovinac. »Moja prva naloga je bila vzpostavitev stalne zbirke, kar bi v normalnih okoliščinah trajalo vsaj dve leti, jaz pa sem se odločila za ad hoc postavitev in v senci izbruha ukrajinske vojne predlagala, da iz fundusa izberemo dela, ki se tako ali drugače nanašajo na vojno. Zastavila sem cikel razstav Zbirka kot glagol – po pesmi Borisa Novaka Svoboda je glagol – in v treh tednih smo, ker kustosinje zelo dobro poznajo svoj fundus, postavili prvi del z naslovom Žalostne pesmi vojne. S tem prvim delom se je vzpostavila tudi kritična gesta do pojma 'stalna zbirka', ki tradicionalno predstavlja kanon, železni repertoar, Zbirka kot glagol pa govori o procesu, o razstavi zbirke v nastajanju.«
Drugi del cikla so poimenovali Tovarištvo, februarja bo sledila še Prihodnost, ki se bo navezala na nove tendence, mednarodno odmevno zagrebško umetniško dogajanje med letoma 1961 do 1973. Ta cikel bo razmislek o prihodnosti, o izgubi iluzij o samoumevnem napredku, ki so jih nadomestili katastrofični scenariji. A projekt Zbirka kot glagol ne bo zamrznjena: »Znotraj njega bomo postavili še majhno serijo, dvoumno imenovano Sprožilci, v kateri smo povabili ljudi iz soseščine, umetnike in zunanje kustose, da se skozi intervencijo ali manjšo razstavo odzovejo na zbirke MSU; dvanajst teh 'sprožilcev' se bo zvrstilo v enem letu, sledil pa bo razmislek, kaj od tega in kako naj ostane del postavitve zbirke. Sledimo torej ideji poroznosti, porozne postavitve, ki predpostavlja možnost intervencij, ki niso nujno intervencije kustosov, ampak lahko pridejo tudi ljudje od zunaj, ki niso eksperti.«
Del od drugod
Veliko retrospektivno razstavo Potnik Irca Seana Scullya, ki bo na ogled do 12. marca, načrtovano za leto 2020, sta prestavila korona in potres. Kustosinja Ana Škegro pojasnjuje: »Postavitev se začenja z emblematično sliko Potnik luč luč, s katero se je Scully v 80. letih proslavil v ZDA, ko je tudi začel prakso vstavkov v sliko. Ta insert se izmika centralni osi in je kot nekakšen emigrant, kar je bila slikarjeva osebna usoda. Inserti so se pojavljali dolga leta, na slikah, narejenih v zelo različnih tehnikah, tudi na sliki Prazno srce, ki je nastala po smrti njegovega sina. Scully sicer svoje umetnosti ne imenuje abstraktna, ampak emotivna, in tudi v minimalističnih delih poudarja toplino; takšna je zagotovo Kopalka, hommage Matissu.« Tu je tudi skulptura okvirjev, naloženih v skladovnico, ki obdajajo praznino, s katero se je leta 2019 predstavil na Beneškem bienalu, pa tudi nova slika Wall landline pool dusk, ki jo je doniral muzeju.
Mednarodna vpetost
Scullyjeva razstava in projekt Nam June Paika, korejskega pionirja videa umetnosti v svetovnih okvirjih, ki bo odprta 13. decembra, sta dve visokoproračunski razstavi, ki ne bi bili mogoči brez mednarodnih sredstev, pove Zdenka Badovinac. »Scullyjevo razstavo, ki stane za nas povsem nedosegljivih 200.000 dolarjev, naš celoletni proračun pa je manj kot 100.000 evrov, je financiral njegov irski galerist, razstavo Nam June Paika pa korejska ambasada, ki je vanjo vložila 50.000 evrov; postavili jo bomo v odnosu z videasti iz regije, Sanjo Iveković, Daliborjem Martinisom, Srečom in Nušo Dragan, Miho Vipotnikom in nekaterimi drugimi videasti.«
Dve tako veliki razstavi: malo sreče in dejstvo, da je MSU znan onstran meja in da je Hrvaška večja država? »Gotovo, a zdaj se dogovarjamo tudi z newyorško MOMO. Hrvati imajo to srečo, da imajo neprekinjeno zgodovino povojnih avantgard od 50. let naprej, EXAT 51, Gorgono, Grupo šesterice, posamezne umetnike, ko sta Mladen Sitilnović in Sanja Iveković, katerih dela so že del stalne Momine zbirke.«