London. Sarah Sands je pred osmimi leti do smrti zabodla pedofila. Neko jesensko noč leta 2014 je svoje londonsko stanovanje zapustila s kapuco na glavi, s seboj je imela nož. Odšla je do bližnjega bloka, do doma Michaela Pleasteda. Zabodla ga je osemkrat, izkrvavel je do smrti. Njeno dejanje je sodišče kasneje opisalo kot »odločen in vztrajen napad«. Njeni trije sinovi, ki jih je Pleasted spolno zlorabil, so zdaj za BBC News razkrili, kako je bilo, ko je morala mama v zapor. Najstarejši Bradley je bil takrat star 12 let, dvojčka Alfie in Reece pa leto manj.
Samohranilka se je z otroki preselila v Silvertown na vzhodu Londona mesece pred umorom. Spoprijateljila se je s Pleastedom. Živel je sam, pogosto je posedal pred trgovinami s časopisi, kar mu je omogočalo stike z lokalnimi prebivalci, tudi otroki. Nihče ni vedel, da je bil obsojen zaradi spolnih napadov. »Zdel se mi je ljubek starec,« je povedala Sandsova, »kuhala sem mu, skrbela zanj, mu delala družbo, kadar sem imela čas.« V trgovini je sortiral časopise in nekateri otroci so ob sobotah delali z njim. Sandsovo je prosil, ali lahko tudi Bradley pomaga. Tako je prišel v stik z njenim najstarejšim sinom, prek njega pa tudi z dvojčkoma. Vse tri je povabil tudi k sebi domov. Toda nekega večera sta ji mlajša dva povedala, da ju je v stanovanju spolno napadel. Teden kasneje je to priznal tudi Bradley. Pleasteda so prijeli in obtožili. A medtem ko je čakal na sojenje, mu je sodnik izrekel varščino in lahko se je vrnil domov.
Sandsova je bila obupana, imela je občutek, da je nihče ne razume. Tisto noč so jo nadzorne kamere ujele na poti do njegovega stanovanja. Po njenih besedah ga je hotela samo prositi, naj prizna krivdo in sinovom prihrani mučno zaslišanje na sodišču. »Sploh mu ni bilo žal. Rekel je, da moji otroci lažejo. Takrat je ves svet zamrznil. V levi roki sem imela nož in spomnim se, da ga je poskušal zgrabiti,« je povedala. Zagotovila je, da ga ni imela namena ubiti in da ji je žal. Nekaj ur kasneje se je z okrvavljenim nožem in oblačili predala na policijski postaji.
Štiriindvajset poprejšnjih obsodb
Sodnik je kasneje izjavil, da ne verjame, da je »racionalno razmišljala, kaj se lahko zgodi, če bi ji hotel vzeti nož«. A da je po drugi strani prepričan, da je imela »v mislih možnost, da ga uporabi«. Obsodili so jo nenaklepnega uboja, ker je »izgubila nadzor«. Obsojena je bila na tri leta in pol zapora, a so ji kasneje kazen zvišali na sedem let in pol, ker ni storila ničesar, da bi Pleastedu pomagala, na primer poklicala reševalcev. V zaporu je bila skoraj štiri leta.
Medtem ko je bila za zapahi, je pet sinov (imela je še dva mlajša) živelo z babico v majhnem stanovanju. Mamo so enkrat mesečno obiskovali v zaporu. Po Pleastedovi smrti so se počutili bolj varne, so pa mamo zelo pogrešali. Za BBC News so izjavili, da jim je bilo žal, da so povedali za spolno zlorabo. »Če bi molčali, bi imeli mamo tako kot drugi otroci,« so dejali. Zdaj se zavedajo, kako pomembno je, da žrtve spregovorijo. »Vedno se moraš oglasiti. Če se ne, bo samo slabše,« je povedal Alfie.
Med sojenjem je prišlo na dan, da je bilo Pleastedu v preteklosti ime Robin Moult in da je bil v treh desetletjih zaradi spolnih zlorab obsojen že 24-krat. Tega v lokalni skupnosti, v kateri se je naselil, nihče ni vedel. Sandsova je zdaj med tistimi, ki se zavzemajo za strožje omejitve pri preimenovanju spolnih prestopnikov. Ko spremenijo ime, lahko dobijo novo vozniško dovoljenje in potni list, kar nekateri izkoristijo za ponovno zlorabo. Po besedah laburistične poslanke Sarah Champion, ki je izpostavila to vprašanje, bi bilo najpreprosteje, če bi policija ob izreku kazni potne liste in vozniška dovoljenja spolnih prestopnikov posebej označila. Ob poskusu preimenovanja bi bila avtomatično obveščena in bil lahko naredila novo oceno, kako nevarni so za družbo. V Veliki Britaniji imajo sicer eno najstrožjih zakonodaj, ki ureja življenje spolnih prestopnikov po prihodu iz zapora.