Nekdanji predsednik Jiang je prišel na oblast po krvavem zatrtju množičnih protestov leta 1989 na pekinškem Trgu nebeškega miru, zaradi katerih je bila Kitajska mednarodno izobčena. Zemin je državo popeljal iz izolacije s tem, ko je podprl nove gospodarske in tržno usmerjene reforme, s katerimi je državo ponovno vključil v mednarodno skupnost. Tako je ponovno pridobila suverenost nad Hongkongom, zmagala v kandidaturi za gostiteljico olimpijskih iger leta 2008 v Pekingu in se pridružila Svetovni trgovinski organizaciji leta 2001 ter tako postala prepletena s svetovnim gospodarstvom.
Avtor biografije Robert Lawrence Kuhn ga opisuje kot človeka, ki je spremenil Kitajsko in za seboj pustil pomembno zapuščino. Pripisuje mu tudi zaslugo za gospodarsko pot, ki je bila vzpostavljena ravno v času njegovega mandata in je obveljala tudi po njem. Kljub temu, da se je Kitajska z vsem omenjenim odpirala navzven, je Jiangova vlada zatirala kritike doma. Zapirala je denimo aktiviste za človekove pravice, aktiviste za delavske pravice in prodemokratične aktiviste ter prepovedala duhovno gibanje Falun Gong, ki ga je razumela kot grožnjo monopolu komunistične partije nad oblastjo.
Občudoval je zahodne kulture, živel pa znotraj kitajskega političnega sistema
»Jiang je bil protislovna osebnost in naključni vodja,« je dejal Pin Ho, ustanovitelj in izvršni direktor skupine Mirror Media Group, vplivnega newyorškega založnika knjig in spletnih mest o kitajski politiki. Občudoval in spoštoval je namreč zahodne kulture, vendar je moral živeti znotraj kitajskega političnega sistema. Pin Ho dodaja, da ni bil vizionarski voditelj, temveč je samo razširil vladavino predhodnika Deng Xiaopinga z izvajanjem podobnih politik. Slednje so se osredotočale na gospodarsko liberalizacijo in globalizacijo, kar je privedlo do izboljšanja življenjskega standarda in povečevanja vrzeli v premoženju, hkrati pa je ohranilo nadzor stranke nad političnimi, ideološkimi in vojaškimi zadevami. Pod njegovim vodstvom se je oblikovalo mogočno gospodarstvo, komunisti so še okrepili oblast in Kitajska je zasedla svoje mesto na vrhu lestvice svetovnih sil.
Jiang se je izkazal za precej bolj strateškega politika, kot so ga mnogi opisovali, saj je po Dengovi smrti premagal več političnih tekmecev in utrdil moč v stranki in vojski. S svojimi zavezniki in varovanci je vodil tako imenovano »šanghajsko kliko«, katere vpliv je obstal še po prenehanju njegovega mandata.
Njegova dejanja niso bila pretirano marksistična
Mnogim je v spominu ostal kot marksist, čeprav je lastnike zasebnih podjetij – torej dejanske kapitaliste – z odprtimi rokami sprejel v komunistično partijo. Leta 2001 je Jiang izjavil, da bo stranka uradno sprejela podjetnike kot svoje člane. To je bila odločilna poteza, ki je ponovno oživila stranko in ustvarila cvetoč zasebni sektor na Kitajskem.
Konca leta 2002 ga je nadomestil naslednik Hu Jintau, in sicer najprej kot vodjo stranke in nato kot predsednika. Jiang je do leta 2005 vseeno ostal na položaju vojaškega poveljnika, njegovi politični vplivi pa so bili prisotni tudi po upokojitvi – vključno z izbiro sedanjega kitajskega voditelja Xija. Slednji je najmočnejši voditelj Ljudske republike od njenega ustanovitelja Mao Zedonga, ki je odstranil drobovje političnih tekmecev, vključno z Jiangovo frakcijo. Prav tako je ponovno potrdil prevlado vladajoče komunistične partije v vseh vidikih kitajske družbe, s čimer je zavrnil velik del gospodarskih in osebnih svoboščin, ki smo jih videli v dneh Denga, Jianga in Huja.
Kaj se je zgodilo na protestih leta 1989?
Leta 1989 je pekinški Trg nebeškega miru postal žarišče obsežnih protestov, ki so jih kitajski komunistični voditelji krvavo zadušili. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč Kitajska doživljala velike spremembe, saj je komunistična partija začela dovoljevati nekatera zasebna podjetja in tuje naložbe. Voditelj Deng Xiaoping je upal, da bo s tem spodbudil gospodarstvo in dvignil življenjski standard, vendar pa je ta poteza po eni strani odprla njihovo politiko, po drugi strani pa privedla do korupcije.
Že sredi osemdesetih so se začeli študentski protesti, ki so se jih udeležili tudi tisti, ki so nekaj časa živeli v tujini, kjer so med drugim izkusili večjo svobodo in odprtost kot doma. Spomladi 1989 so se protesti stopnjevali z zahtevami po večji politični svobodi. Protestnike je še dodatno spodbudila smrt vodilnega politika Hu Yaobanga, ki je nadziral nekatere gospodarske in politične spremembe. Na Hujevem pogrebu se je zbralo več deset tisoč ljudi, ki so zahtevali večjo svobodo govora in manj cenzure, v naslednjih tednih pa so se na Trgu nebeškega miru zbrali protestniki, katerih največje število je bilo ocenjeno na milijon. Partija sprva ni ukrepala proti njim, saj niso prišli do konsenza, kako se bi bilo najbolje odzvati. Komunistična partija je bila v tem času namreč razdeljena na tiste, ki so zahtevali hitrejše spremembe, in privržence trde linije, ki so želeli ohraniti strog državni nadzor. V razpravi so zmagali drugi in v zadnjih dveh tednih maja so v Pekingu razglasili vojno stanje. Od 3. do 4. junija 1989 so se enote začele pomikati proti Trgu nebeškega miru, kjer so se nasilno spravile nad protestnike in jih tudi aretirale, da bi lahko ponovno prevzele nadzor nad območjem.
Še vedno ni popolnoma jasno, koliko ljudi je bilo dejansko ubitih. Konec junija 1989 je sicer Kitajska vlada sporočila, da je umrlo 200 civilistov in več deset pripadnikov varnostnega osebja. Druge ocene so se gibale od sto do več tisoč.
V zadnjih dneh ponovno množični protesti za več političnih svoboščin
Povod za proteste, ki so se začeli v nedeljo, je bil četrtkov požar v stanovanjskem bloku v mestu Urumqi, prestolnici severozahodne regije Xinjiang, v katerem je umrlo deset ljudi. V nasprotju z uradno razlago dogodka, po kateri naj bi počasnejšemu odzivu gasilcev botrovale ozke ulice, so se na kitajskih družbenih omrežjih pojavili zapisi, ki so za tragedijo okrivili stroge protikoronske omejitve v državi, zaradi katerih naj bi bil otežen dostop do stavbe.
Protestniki so kmalu začeli zahtevati tudi več političnih svoboščin. Najvišji kitajski varnostni organ, osrednja komisija za politične in pravne zadeve, je v torek opozorila, da bodo oblasti proteste oziroma »sabotažne dejavnosti sovražnih sil« zatrle. To so sicer najobsežnejše demonstracije na Kitajskem vse od prodemokratičnih shodov leta 1989, ki so jih oblasti zatrle s smrtonosno silo. Po navedbah očividcev in posnetkih z družbenih omrežij, so v torek zvečer in v sredo izbruhnili novi spopadi med protestniki in policijo v južnem kitajskem mestu Guangzhou. Na posnetkih je slišati kričanje ljudi in videti, kako ti v policiste mečejo predmete, kasneje pa, kako policisti odvedejo okoli deset moških, zvezanih z vrvmi. Protesti se nadaljujejo tudi drugod po državi. Na najstarejši hongkonški univerzi je več kot deset ljudi na čelu množice v torek skandiralo gesla, kot je »dajte mi svobodo ali smrt«.
