Včasih me prav zabava, ko kakšen mogotec v spominih na mladost navaja, kako zgodaj se mu je prebudila poslovna žilica. Da je že v srednji šoli začenjal prodajati zapiske svojim sošolcem, pa da je služil z razvažanjem mleka ostarelim sosedam, sprehajal pse za simbolično pristojbino, na faksu v domači garaži ustanovil računalniško podjetje. In tako naprej. Z marsičim se hvalisajo in marsikaj se jim zdi omembe vredno.
»Kakšni amaterji!« si ob tem mislim jaz, duh pa se mi odvrtinči do zgodnje mladosti. Kaj mladosti, otroštva – ki je v bistvu zadnji čas za podjetniške ideje.
