Redovnica sestra Urša Marinčič je Šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja, zase pravi, da je »Ljubljančanka po rodu in Ugandčanka po srcu.« V Ugandi živi že štiri leta, potem ko je konec oktobra 2018, prav na svoj rojstni dan, še s stremi drugimi sestrami iz hrvaško-bosanske province in njihovo provincialno predstojnico prišla v Rwentobo, kraj na jugu države. V goratem predelu so na približno 1500 metrih nadmorske višine odprle nov misijon, v katerem med drugim skrbijo za vzgojo in šolanje otrok.

Kot pojasnjuje, na področju misijona živita dve ljudstvi – Banjankore, ki so poljedelci, in manjšina Bahima, ki se preživlja z živinorejo. »Ti živijo solidno, ostali pa se borijo za vsakdanji kruh. Naš del Ugande je namreč močno prenaseljen, predvsem v času ruandskega genocida, pa tudi še danes, v državo pribeži veliko beguncev iz Ruande, ker smo blizu meje. Preselili pa so se tudi iz drugih delov države.« Veliko ljudi živi v revščini in veliko je otrok. »Za Ugando pravijo, da je ena od držav z najnižjo povprečno starostjo prebivalstva. Včasih se sama pri sebi malo nasmejim, ko kakšnega očeta nehote spravim v zadrego, če ga vprašam po imenih njegovih otrok,« pripoveduje sestra Urša Marinčič.

Računalniško opismenjevanje otrok

Na misijonu so sestre že skoraj takoj po prihodu začele z računalniških opismenjevanjem. Ena od domačink, ki je zgodaj postala sirota in so zanjo v otroštvu skrbeli ter jo šolali frančiškanski bratje, je z možem Evropejcem ustanovila organizacijo za pomoč pri šolanju otrok, nekaj sirot pa v hiši, ki sta jo s tem namenom zgradila, tudi živi. »V okviru tega programa sta dobila rabljene računalnike, ker pa ne živita v Ugandi, sta me prosila, da prevzamem to nalogo,« pripoveduje sogovornica. V času pandemije, ko so bile v Ugandi šole zaprte dve leti, »otroci pa prepuščeni sami sebi in 'lutanju' po vasi ter je mnogo deklet zanosilo,« je sestra Urša Marinčič začela računalniško opismenjevati tudi druge mlade v vasi. »Ko so na Facebooku dobri ljudje videli, s čim se ukvarjamo, so nas preko Misijonskega središča Slovenije podprli, tako da smo lahko kupili deset novih računalnikov. Sedaj, ko šola poteka normalno, imamo tečaj med počitnicami.« Poleg tega misijonarka med šolskim letom uči računalništva v šoli za otroke s posebnimi potrebami, kar je po njenih besedah posebna izkušnja. »Nekateri so na vozičku, skoraj vsi imajo velike težave z obvladovanjem svojih rok. A kako so veseli in kako se trudijo! Neverjetno.«

Zaradi precej visoke nepismenosti med prebivalci so sestre v treh vaseh organizirale šestmesečni tečaj branja, pisanja in računanja, ki ga vodijo domači učitelji. »Pouk poteka v domačem jeziku runyankore. Kako lepo je videti babico, ko z žarečimi očmi pove, da je popoldne zasedena, ker gre v šolo. Sicer pa osnovna šola v Ugandi ni obvezna. Le delno jo financira držav, zaradi česar veliko otrok ne hodi v šolo,« pripoveduje Urša Marinčič. »Državne šole, kjer je v enem razredu tudi sto in več otrok, naj bi bile brezplačne, vendar ni tako. Potrebno jih je plačati, ker država ne zagotovi dovolj učiteljev, ali preprosto zato, ker vodstvo potrebuje dodaten zaslužek. Večina šol je zasebnih in so plačljive. Žal nimamo šolske inšpekcije, čeprav uradno v neki obliki obstaja, vendar ne opravlja svojega dela. Korupcija je pri nas velik problem. Kvaliteta šolanja pa je v Ugandi zelo nizka, še posebej v državnih ustanovah,« pojasnjuje redovnica, ki je v letošnjem letu postala tudi vodja izobraževanja v vrtcu, ki so ga tik pred pandemijo odprli laični misijonarji iz Italije.

Otroci tovorijo vodo

Otroštvo je v hribovitem predelu Ugande, kjer veliko ljudi živi v pomanjkanju, zelo drugačno. »Otroci so odgovorni, da prinesejo vodo za celotno družino, po katero morajo ponekod hoditi tudi celo uro. S tem opravilom začnejo že triletniki. Ti nosijo litrski kanister, kasneje ga zamenjajo za deset litrskega, na koncu osnovne šole na glavi domov nosijo že 20 litrov.« Naloga otrok je tudi zbiranje dračja za kuhanje, kar prav tako ni lahko, saj v okolici ni veliko dreves. Če ima družina živali, zanje skrbijo otroci, prav tako pogosto starejši otroci pazijo mlajše brate in sestre, med tem ko starša delata denimo na polju.

Ko pripoveduje sestra Urša Marinčič o odzivih domačinov na njihov misijon, pravi, da so jih lepo sprejeli že od začetka. »Zelo radi prihajajo k nam. Razumejo, da smo prišle zato, da bi delile življenje z njimi. Če so nas na začetku gledali nekoliko postrani in za nami klicali 'abaužungu', kar pomeni belke, sedaj slišimo 'abasista baitu', to je v prevodu naše sestre.« Se jih pa kdaj, kot še pripoveduje sogovornica, kakšen otrok pošteno ustraši. »To se lahko zgodi, kadar prvič v življenju vidi nekoga, ki je drugačne barve kot on. Otroci, pa tudi mladi, pridejo do nas, nas opazujejo, se nas dotikajo, preverjajo.« Sicer pa ljudje vsak dan prihajajo k njim v misijon. Prosijo jih »za delo, pomoč pri zdravljenju in šolanju, starejši in onemogli za hrano. Ali pa preprosto pridejo pozdravit oz. se ustavijo pred Marijino kapelico na našem vrtu in se ji priporočijo.«

V Evropi so ure, v Ugandi je čas

V Ugandi je drugačno tudi dojemanje časa. »Evropejci imamo ure, Afričani imajo čas,« pravi Urša Marinčič. Za razliko od zahodnega hitrega ritma je v Ugandi čas relativen pojem. Sestanki, tudi roditeljski denimo, se ne začnejo ob dogovorjenem terminu, temveč kakšno uro kasneje. »Zaradi tega se nobeden ne sekira. Tisti, ki pridejo prvi, v miru počakajo ostale. Usedejo se ali uležejo na travo in klepetajo.« Poleg tega so ljudje radi skupaj. »Bližina jim pomeni varnost in so nanjo navajeni od otroštva, saj jih v majhnih hišah veliko živi na kupu. Če v cerkvi nekdo sedi na klopi, bo drugi zagotovo prišel sedeti k njemu in to tako blizu, da se bosta dotikala. Tudi otroci v šoli se v vrsti dobesedno nalepijo eden na drugega, v vrtcu pa ob popoldanskem počitku spijo eden na drugem.« Podobno, še pripoveduje naša rojakinja, velja tudi v javnem prevozu. »Glavno prevozno sredstvo je motor, na katerem se pogosto vozijo po trije odrasli. Ko otroke iz oddaljenih krajev pripeljejo v šolo, pred voznikom motorja sedijo trije otroci in trije za njim. Tudi v kombijih, ki so namenjeni 12 oseb, se brez problema vozi med 16 in 20 ljudi.« N