Ona ve je film o tem, kako sta novinarki Megan Twohey (Carey Mulligan) in Jodi Kantor (Zoe Kazan) leto in pol hodili od vrat do vrat ter zbirali pričevanja in dokazila o spolnih zlorabah filmskega producenta Harveyja Weinsteina. Soustanovitelj producentske hiše Miramax, nekoč eden največjih hollywoodskih mogotcev, je položaj moči zlorabljal skoraj tri desetletja. V tem času je tako rekoč patentiral poslovno sestankovanje v hotelskih sobah, kjer je igralke in druge filmske delavke napeljeval, izsiljeval in prisiljeval v spolnost. Ženske, ki so bile z njim večkrat v stiku, so razvile taktike, kam se usesti in kaj reči, da bi odvrnile spolno nadlegovanje in nasilje.
Film Ona ve bi bil glede na materijo zlahka triler velikih soočenj in nazornih prizorov, a več kot zmečkanih rjuh in odvrženih kopalnih plaščev v izpraznjenih hotelskih sobah ne vidimo. Tako pa spremljamo proceduralno dramo o potrpežljivem, marljivem in kakovostnem novinarstvu, ki ni razkrilo zgolj tega, kar je počel Weinstein, temveč tudi in predvsem sistem, ki je vse skupaj vztrajno, načrtno in sistematično pometal pod preprogo. Vodstvo Miramaxa je mižalo ob serijskih poravnavah, odvetniki pa so skrbeli za naravnost gnusne pogodbe o nerazkrivanju. Režiserka Maria Schrader to četico omogočevalcev oziroma člene sistema za utišanje žensk razkriva postopoma in brez vsakršnega senzacionalizma. Kot bi rekla – pa saj so surova dejstva tako in tako dovolj zgovorna.
Nevpadljiv, nekričeč in nepotenciran prikaz dogodkov, ki slog podredi vsebini, se odraža v počasnejšem, lenobnejšem tempu filma. Ta v dobi hiperaktivne ameriške produkcije izstopa in zna koga tudi zmotiti, vseeno pa takšen nebombastičen prikaz bombastičnih razkritij ni naključen. Filmski jezik prizemljene drame, s katerim operira Schraderjeva, se prilega sizifovski naravi raziskovalnega novinarskega dela, ki postopoma razkrije razsežnost in celo rutinskost Weinstenovih dejanj. Zaradi obtožb na račun Weinsteina je leta 2017 vzniknilo gibanje Jaz tudi, pod ključnikom #MeToo pa so se na spletu zvrstile številne zgodbe žensk, ki so doživele spolne napade moških na pozicijah moči.
Film nemške filmarke Marie Schrader žanrsko in vsebinsko vsekakor močno spominja na oskarjevsko dramo V žarišču (2015), ki je podobno metodično popisala resnično zgodbo novinarjev časopisa The Boston Globe, ki so pred dvajsetimi leti razkrili množično spolno zlorabo otrok v Katoliški cerkvi. Očitne so tudi vzporednice s štiri leta mlajšim filmom Asistentka (2019), ki je pod drobnogled vzel mehanizme, ki omogočajo, da weinsteini tega sveta več desetletij ostanejo nekaznovani. Ona ve v okviru žanra sicer ne dosega najboljših del in ne ponudi ničesar zares drugačnega, je pa zato nov primer trezne obravnave kompleksne problematike.