Ljudje bi lahko še v tem desetletju dlje časa bivali na Luni, je za britansko televizijo BBC izjavil Howard Hu, vodja Nasinega programa poletov na Luno z vesoljsko kapsulo Orion. Hu je dodal, da bodo za vodenje znanstvenih odprav morali na Luni urediti ustrezne habitate. Po njegovih besedah je bila minula sreda, ko so z raketo Artemis v vesolje izstrelili Orion, zgodovinski dan za vesoljske odprave s človeško posadko.
V okviru Nasine odprave za vrnitev astronavtov na Luno so minulo sredo iz Kennedyjevega vesoljskega centra na Floridi izstrelili sto metrov visoko raketo Artemis. Nanjo je pritrjena vesoljska kapsula Orion, v kateri tokrat še ni človeške posadke, ampak le oprema, vključno s posebnimi lutkami, ki bodo beležile, kako razne sile med poletom vplivajo na človeško telo. Raketo Artemis so poskušali v vesolje izstreliti že avgusta in septembra, a so izstrelitev zaradi tehničnih težav obakrat prekinili že med odštevanjem. Hu je za BBC dejal, da ga je, ko je opazoval, kako se raketa Artemis vzpenja proti nebu, preplavil neverjeten občutek. »To je prvi korak pri dolgoročnem raziskovanju globokega vesolja, ne le za ZDA, ampak za ves svet. Mislim, da je to zgodovinski dan za Naso in za vse ljudi, ki obožujejo vesoljske polete in raziskovanje vesolja. Vračamo se na Luno, prizadevamo si razviti trajnostni program in to je vesoljsko plovilo, ki bo prevažalo ljudi, s katerimi se bo človeštvo vrnilo na Luno.«
50 let od zadnjega pristanka na Luni
Hu je pojasnil, da bodo, če bo polet uspešen, naslednjič z raketo Artemis v vesolje izstrelili človeško posadko. Če bo tudi ta odprava uspešna, bodo v okviru tretje odprave astronavti pristali na Luni, kar se je nazadnje zgodilo decembra 1972, torej pred 50 leti, v okviru odprave Apollo 17. Sedanja odprava poteka dobro, vsi sistemi delujejo, tehnična ekipa pa naj bi včeraj že zagnala Orionove motorje in ga umestila v oddaljeno Lunino orbito. Hu je priznal, da se med spremljanjem odprave z Zemlje ne počuti prav nič drugače kot zaskrbljeni starši. Toda ko si ogleda fotografije in videoposnetke, ki jih na Zemljo pošilja Orion, se v njem znova naselita vznemirjenje in občutek navdušenja, da se vračamo na Luno.
Ena najbolj kritičnih faz odprave Artemis I bo varna vrnitev Oriona na Zemljo. V Zemljino atmosfero bo priletel s hitrostjo 38.000 kilometrov na uro oziroma 32-krat hitreje od zvoka, posebni ščit na spodnjem delu njegovega trupa pa bo izpostavljen temperaturam okoli 3000 stopinj Celzija. Če se bodo sestavni deli in sistemi rakete Artemis med tem testom izkazali za varne, bi lahko po besedah Huja ljudi na Luno poslali že v tem desetletju. Glavni cilj vrnitve na Luno je ugotoviti, ali na južnem polu tega Zemljinega naravnega satelita obstaja voda. Tedaj bi lahko na Luni oskrbovali z gorivom vesoljska plovila na poti globlje v vesolje, denimo na Mars. »Astronavte bomo pošiljali na Lunino površje, da bodo tam bivali in izvajali znanstvene poskuse,« je še pojasnil Hu. »Dejansko je za nas zelo pomembno, da izvemo kaj več o tem, kaj se dogaja onkraj Zemljine orbite, preden naredimo še en ogromen korak in se odpravimo na Mars. Odprave Artemis nam bodo omogočile trajnostno platformo in transportni sistem, s katerima se bomo naučili delovati v globokem vesolju.«
Vesoljska kapsula Orion naj bi se na Zemljo vrnila 11. decembra.
