Še eno volilno nedeljo, sneg, orkansko burjo, poplave v Istri, vse to smo doživeli minuli teden. In kot da bi vedeli, da nas čaka vremensko zelo razgiban teden, so se v reviji Lady lotili raziskovalne teme o tem, kako slabo vreme vpliva na psihofizično počutje naših zvezdniških duš. Čeprav ima veliko znanih Slovencev, kot so poudarili, raje sonce, večina teh, ki so jih zaslišali, nima čisto nič proti dežju. Celo nasprotno. Kot smo izvedeli iz raziskave, nekateri v dežju vidijo celo nekaj lepega.
Pevka zabavne glasbe Damjana Golavšek je ena takšnih. »Lahko bi rekla, da je jesen moj najljubši čas, saj prinaša vse, tako sonce kot dež. Od nas je odvisno, kako vidimo in začutimo vreme. Včasih je treba dež spreminjati v sonce v sebi,« je navdahnjeno dejala Golavškova in na koncu še dodala, da je to celo mogoče, če se dovolj potrudimo. Njen pevski kolega Miki Vlahovič pa je priznal, da je zelo vremenski človek, kar pomeni, kot je razložil, da lažje deluje v lepem sončnem vremenu kot v slabem. »Mislim, da so ljudje boljše volje oziroma bolj optimistični, če se nam na ličkih nasmihajo sončni žarki, ki nam dodajajo življenjsko energijo. Sam se s slabo voljo pri slabem vremenu umikam vase in razmišljam ter načrtujem svoje naslednje življenjske projekte,« je ugotovil Vlahovič.
Zadnji Magnificov božični nastop
Nekateri slovenski kraji so se minuli teden že obdali v božično-novoletni sij, tako da se bomo odslej lahko mirno naslajali nad nebeško belo razsvetljavo LED, ki nam bo svetila vse te dni in nam nedvomno popestrila tudi še tako puste in hladne jesenske vremenske razmere, za povrh pa si bomo lahko zažgoleli kakšen božični napev. Morda novo božično pesem Dareta Kauriča, ki so ga ob premieri potencialnega božičnega hita, ki ga je sam opisal kot pesem v slogu božičnih evergrinov, kot sta Na božično noč in Bela snežinka, v časniku Svet 24 opisali kot gonilno silo Kingstonov ter avtorja vseh največjih uspešnic skupin Atomik Harmonik in Zablujena generacija ter veteranskih punkerskih Kuzel. Kot je obelodanil Kaurič, je skladba nastala takoj po tem, ko si je lani, prav v času božičnih praznikov, ogledal dokumentarni film o irski skupini The Pogues, ki je ustvarila eno največjih božičnih uspešnic vseh časov in zato, priznava, je v komad »Božična (Vse, kar želim za božič, si ti)« vpletel malce otožno noto irskega temperamenta, povrhu pa je posnel še božično melanholični videospot s srečnim koncem.
Z rahlo otožno noto je minuli teden slovensko javnost nagovoril tudi Robert Pešut, v širših glasbenih krogih bolj znan kot Magnifico. Napovedal je, da bo imel na letošnjo božično noč svoj poslednji božični koncert. Zakaj bo prekinil osemnajst let staro kulturno dediščino prav letos, pa je razložil v reviji Stop. »Že kar nekaj časa sem razmišljal, da bo enkrat treba prekiniti to tradicijo, v katero sem se zapletel in v kateri sem tudi resnično užival. Letošnji, 18. koncert po vrsti bo tudi zadnji. Že zdaj vem, da mi prihodnje leto ne bo uspelo. Muzika me je odnesla malo drugam. V nekem trenutku se morajo stvari končati, tako so mi 'rekle zvezde', mislim, da je napočil pravi čas,« je ob božičnem slovesu razmišljal prvi glas Šiške.
Kako so potekale božične kulturno-glasbene ceremonije še v času nekdanje Jugoslavije, pa je v Slovenskih novicah pojasnjeval primorski glasbeni umetnik Gianni Rijavec, ki je zaradi pesmi Božični poljub, ki je nastala leta 1989, dobil nepričakovan obisk na visokem nivoju. Kot so strokovno pojasnili v uvodu v sestavek, gre za starejšo skladbo, ki je nastala prav v času, ko je bil božič prvič uradno priznan kot praznik, dela prost dan, zaradi skladbe pa je Rijavca obiskala policija, pravzaprav miličniki, kot so takrat rekli možem postave. »Pošteno sem se prestrašil, nisem bil navajen obiska miličnikov na domu. Z njimi sem namreč imel lepe izkušnje, veliko jih je bilo oboževalcev takratne skupine BigBen in smo morebitne zagate reševali s kakšno kaseto ali vinilno ploščo. Kakor koli, miličnik, ki me je obiskal, ni bil čisto nič prijazen. Povedal je, da prihaja zaradi pesmi Božični poljub in da se morava o tem malo pogovoriti. Vprašal me je, ali vem, kaj se sme in kaj ne. Povabil sem ga na kavo, a me je zavrnil in užaljeno odšel. Mislil sem, da bo sledilo še kaj hujšega, pa se nič ni zgodilo. Očitno me je obiskal na lastno pest,« je dahnil Rijavec, ki je pred kratkim to zgodovinsko uspešnico nadgradil v novem popsimfoničnem stilu, kot so jo opisali.
Izgorelost Žana Serčiča
Kakšne in katere sile sploh ženejo naše glasbene eminence k ustvarjanju, pa smo lahko te dni prebirali v različnih sredstvih javnega obveščanja. V reviji Lady je denimo Manca Špik razglabljala o tem, da je v svoji karieri sestavila že skoraj petdeset avtorskih pesmi, samo letos poleti jih je, kot se je pohvalila, napisala za cel album, a razloga za to nenavadno ustvarjalnost sploh ne pozna. »Glasbeno ustvarjanje je spontan proces in očitno je že bilo nekaj v zraku, nekaj, da sem začutila to potrebo po pisanju, se usedla za klavir in začela ustvarjati. Začelo se je z eno idejo za pesem in nato se kar nisem ustavila,« je o svoji nenavadni ustvarjalni energiji povedala Špikova in še navrgla, da se ji ideje za pesmi porodijo ponoči v spanju.
V nasprotju z Manco je Pero Lovšin bolj dnevni tip, kar zadeva miselno umetniško plat, seveda. Kot je razkril v občinskem glasilu, ki priroma vsak mesec v poštne nabiralnike v glavnem mestu Slovenije, se mu zdi, da se v glasbi vse preveč podpira družbeno apatijo, zato se je temu uprl. S pesmijo, seveda. »Malo naveličan tega sem se lotil pisanja protestne pesmi. Nastajala je eno leto, končal pa sem jo po našem koncertu v Hali Tivoli, ko sem doma počival. Počivanje krepi ne samo telo, ampak tudi duha,« je poetično opisal svoj glasbeni upor proti družbeni apatiji.
Nič čudnega torej, da se marsikateremu glasbenemu ustvarjalcu od silno kreativnega življenja sem pa tja tudi zalomi zaradi izgorelosti. Eden takšnih, ki ga je doletela nesreča v obliki te nove bolezni, je vzhajajoča zvezda slovenskih odrov Žan Serčič. Prav izgorelost, ki zadnja leta pustoši med slovenskimi zvezdniki, ga je za kar nekaj mesecev ustavila pred novimi podvigi. A kot se je pohvalil, ga danes prav nič ne skrbi, da bi ga ta novodobna nadloga ponovno pogoltnila vase, pa čeprav je, kot je priznal, deloholik, kajti okrog sebe ima ljudi, ki ga opomnijo, da se mora tudi ustaviti, ko je to treba, pa tudi sam si pomaga z meditacijo. »Zadnje čase to največkrat počnem zvečer, poslužujem se različnih meditacij, odvisno od tega, v kakšnem življenjskem obdobju sem. Včasih je dovolj le, da si zastavim vprašanje, na katero nimam odgovora, in pustim, da odgovor sam priplava na površje,« je o tegobah kreativnih deloholikov razglabljal Serčič.