Jota, kraška in furlanska narodna samostojna jed na žlico, nam največkrat zadiši jeseni in pozimi, čeprav je ponekod, zlasti v planinskih kočah, na jedilniku vse leto. Pri nas se je dodobra udomačila na Goriškem in povsod po Primorskem oziroma v zahodni Sloveniji, priljubljena pa je vsaj do Ljubljane in naprej. Ime jota izhaja iz furlanske besede jote, ki izvira iz galske besede za juho – iutta.

Jota torej v osnovi pomeni juha, ampak v našem primeru ne katera koli. Osnovne sestavine kraške jote so fižol, krompir, kislo zelje, sušeno meso, česen, lovorjev list, sol in poper. Nekateri (tako je tudi v tokratnem receptu) dodajo še čebulo. V furlanski različici namesto kislega zelja najdemo kislo repo in namesto suhega mesa klobaso kožarico iz svinjskega mesa in kože. Kislo repo najdemo tudi v vipavski joti, poznamo pa še istrsko različico s kislim zeljem, v kateri ni krompirja. Poleg tega jo nekateri pripravljajo na masti, drugi pa na oljčnem olju. Omenjene so samo glavne različice, v resnici je teh precej, saj so prebivalci recepte skozi zgodovino prilagajali sebi, svojim gospodarskim možnostim in okoljskim danostim.

Po prvi svetovni vojni in še veliko pozneje so denimo zaradi pomanjkanja mesa pogosto kuhali brezmesno joto, ki pa so jo ponavadi zabelili s slanino in česnom ali vsaj okrepili s prežganjem. Marsikje takšno joto pripravljajo še dandanes in ji mesnine, denimo kranjsko klobaso, dodajo pozneje.

Jota, ki po načinu kuhanja sploh ni enolončnica, saj jo kuhamo v treh loncih, je gosta jed, predvsem zaradi obilice dodobra skuhanega krompirja in fižola, ponekod ji radi dodajo še prežganje. Najpogosteje jo postrežejo s kruhom, ponekod celo tako, da kruh najprej nadrobijo v krožnik, ga zalijejo z joto ter prelijejo s surovim oljčnim oljem.

Za joto je sicer značilno, da jo postrežejo utrujenim delavcem ob trgatvah. Zlasti se prileže tistim, ki so bili ob delu precej žejni. Jedi iz kislega zelja so namreč blagodejne tudi zaradi regenerativnega učinka na od vsega hudega oslabljeno telo, zlasti po prekrokani noči, saj je v kislem zelju, če ga le ne kuhamo predolgo, med drugim precej vitaminov in mineralov. Morda vam bo teknila pripravljena po tokratnem receptu, ki ga lahko seveda prikrojite po svoje, kot je za joto še posebno značilno. Na Krasu je namreč znano, da ima vsaka družina svoj recept za joto, čeprav na koncu dosežejo podoben, a še zdaleč ne enak okus. In še kako lahko postane napeto, ko se v kuhinji srečata snaha in tašča. Dve družini, dve različni filozofiji priprave jote. Hitro nastane spor! Vsi trije tokratni recepti so bolj primorske narave in po njih bodo nastale odlične jedi. Ste za? Mi smo trikrat ZA!

Nedeljsko kosilo recept primorska trilončnica