Teza, da se glasba temnopoltih izvajalcev brez posredovanja Pata Boona ne bi prebila do najširših slojev, je pretirana. Prej gre za to, da je Boone skočil na vlak, ki je že vozil, s svojim delovanjem pa je zagotovo pospešil njegovo gibanje. Kajti Fats Domino (1928–2017), avtor skladbe Ain't that a shame iz leta 1955, ki jo je isto pomlad, kot je izšel original, priredil tudi Boone in z njo zasedel vrh lestvice Billboard, je pred tem, leta 1951, s prvencem Fat man kot prvi rock'n'roller zaslužil milijon dolarjev. To samo po sebi govori, da je bil rock'n'roll v že nezadržnem trendu. In kaj kmalu po Boonovi priredbi je originalna različica Ain't that a shame postala bolj priljubljena od Boonove, je pa res, da Domino ni z njo nikoli dosegel prvega mesta. Med izvajalcema sicer ni bilo nepotrebne nečimrnosti. »Vidite ta prstan? Kupil mi ga je Pat Boone,« je Fats Domino na nekem koncertu, na katerem je gostil tudi Boona, napovedal skupno izvedbo skladbe. Boone velja za komercialno najuspešnejšega rock'n'rollerja petdesetih. Z različnimi skladbami, seveda z nekaterimi tudi vzporedno, je bil na lestvicah skupno prisoten 220 tednov, po čemer mu je še najbližje Elton John, čigar skladbe so na ameriški lestvici prebile 150 tednov.
Presenetljiva priredba
Boone se je držal recepta (polikanega) prirejanja hitov temnopoltih. Leta 1956 je posegel po skladbi I Almost Lost My Mind, s katero je pianist Ivory Joe Hunter (1914–1974) leta 1950 doživel zmeren uspeh na rhythm'n'blues lestvicah, ko jo je posnel Boone, pa mu je to prineslo drugo prvo mesto na ameriški lestvici. »Kot smetana v kavi,« so ga s pomočjo rasnih konotacij reklamirali v tistih letih. Kava so bili seveda temnopolti izvajalci, smetana pa on. Enako kot z Ain't that a shame se je zgodilo s skladbo Tutti Frutti, ki jo je leta 1955 posnel Little Richard (1932–2020), temnopolti pianist in pevec, za katerega je sam Elvis Presley dejal, da je on pravi kralj rock'n'rolla. Že verzija, ki jo je posnel Richard, je bila cenzurirana oziroma besedilno preurejena, saj je bil original preveč seksualno ekspliciten. »Če je tesno, je v redu, če podmažeš, gre lažje!« se je drl Richard, največji kričač rock'n'rolla, ki obenem ni skrival svoje biseksualnosti in obsedenosti s seksom. Da se je Boone, resda po nagovoru menedžerjev, ki so vohali denar, lotil priredbe skladbe Tutti Frutti, je presenetljivo, ker se je sam javno opredelil kot ortodoksni kristjan. Potem ko je začel snemati tudi filme, je denimo v primeru poljubljanja v filmu najprej skočil domov zaprosit za dovoljenje soprogo, ki mu je to dovolila, menda rekoč: »Če ne boš pri tem užival.« Kljub njegovemu alkoholizmu in rednemu udeleževanju nočnega življenja sta skupaj ostala vse življenje oziroma do leta 2019, ko je Shirley Boone umrla.
Če se je Tutti Frutti v verziji Little Richarda na nacionalni ameriški lestvici uvrstila na 21. mesto, je v bistveno milejši, manj boogie woogie in bolj revialno swingerski izvedbi Pata Boona dosegla 12. mesto. Obenem se je ponovila zgodba s skladbo Fats Domina, da je Boone posredno proslavil tudi Richarda. »Ko sem se pojavil s Tutti Frutti, so potrebovali rock zvezdnika, da bi me blokiral pred belim občinstvom, kajti iskali so otroškega junaka, kar pa jaz nisem mogel biti,« je Richard razlagal kasneje. A tudi dodal: »Toda ko staršev ni bilo doma, so si vrteli mojo verzijo.«
Izraziti konservativec
Leta 1934 rojeni Boone je odrasel v Nashvillu, prestolnici country glasbe, in tudi njegov način petja je bil prej country kot rock'n'roll. Pel je čisto in brez postranskih fraziranj, krikov in namigovanj na prestopništvo ali spolnost, frizuro je imel čedno prečkasto kot zlati učenec srednje šole, njegov videz je pa izražal osrednje ameriške vrednote. Ankete med ameriškimi srednješolci konec petdesetih so kazale, da je bil po priljubljenosti enakovreden Elvisu Presleyju, obenem pa je živel manj incidentno, predvsem poslovno plodno življenje. Svojo kariero je nadziral sam. Tudi kamera ga je imela rada, filmi, v katerih je nastopal, so bili večinoma donosni, pri čemer se je držal usmeritve, da morajo imeti srečen konec, da ne smejo biti temačni niti moralno sporni. Ker je veljala za nemoralno, je na primer zavrnil vlogo z Marilyn Monroe, politično pa se je profiliral kot izrazit konservativec, ob bok somišljenikoma, kot sta bila John Wayne in Ronald Reagan, torej ljudi, ki so javno opozarjali na škodljivost komunističnih idej za ameriško mladež ter hkraten pomen vere v boga. Obenem je na domu prirejal biblične seminarje za kolege zvezdnike, snemal svetovalne oddaje za mladostnike in služil s snemanjem reklam. Med drugim oglasa za sredstvo proti aknam, ki se je pa izkazalo za neučinkovito, zaradi česar je bil konec sedemdesetih obtožen zavajanja.
Z nastopom šestdesetih let so se za Boona tako kot za druge pionirje rock'n'rolla razmere neprijetno spremenile. Nastopil je čas hipijevstva in kontrakulture. Zadnji hit mu je uspel leta 1962, ko je lestvice osvojil s skladbo Speedy Gonzales, ki do danes velja za njegov zaščitni znak oziroma za skladbo, ki se jo drugače kot druge pripisuje predvsem njemu. V nadaljevanju kariere je pel predvsem gospel glasbo in veljal za pozabljenega, potem pa je leta 1997 presenetil s ploščo In a Metal Mood: No More Mr. Nice Guy, na kateri je v žanru jazzy swing priredil nekatere heavy metal klasike, vključno z Enter Sandman skupine Metallica. Po slabih štiridesetih letih odsotnosti se je spet uvrstil na Billboardovo lestvico in pri 63 letih mu je uspelo razjeziti konservativne katoliške kroge, a je težave preživel, rekoč, da je šlo za samoparodijo.
Vloga Pata Boona v zgodovini rock'n'roll glasbe bo za mnoge ostala sporna, vendar pa bo ostalo dejstvo, da marsikje, vključno z našimi kraji, Pat Boone velja za tistega pevca, ki ga je bilo prvega slišati peti rock'n'roll.
