Boris Krabonja je učitelj zgodovine na mariborski Srednji ekonomski šoli in gimnaziji Maribor. Leta 2013 so se nanj prvič obrnili dijaki, da potrebujejo pomoč, ker so doma lačni. »Zabrisalo me je iz čevljev. Tako ne more biti! Odločil sem se, da pomagam, kar se je zelo spontano razširilo prek družabnih omrežij do te mere, da imamo danes dokaj prepoznavno Društvo Up-ornik, ki od samega začetka deluje po istem principu: kar najhitreje in zelo konkretno pomagati ljudem v stiski s plačevanjem urgentnih položnic in pomočjo v hrani.«
Pravi, da so mu solidarnost do najšibkejših položili v zibko. »Moja babica je bila takšen biser in druženje z njo prvih sedem let življenja je v meni pustilo globoke sledi. Razdajala se je za druge, bila je tudi skrbnica otrokom. Čeprav je imela nizko izobrazbo, je bila velik človek,« pripoveduje Boris Krabonja. »Sicer pa je moja filozofija takšna. Vedno sem imel vsega dovolj. Moja življenjska pot je simpatična, sicer ima tudi padce, a dosegel sem večino ciljev, ki sem si jih zadal. To lahko narediš zgolj v zdravem okolju, zato se mi zdi prav, da ob svojih uspehih družbi tudi vračam.«
V fokusu upokojenci
Društvo Up-ornik že od samega začetka počne enake stvari, a v zadnjih dveh letih so svoj fokus zožili na pomoč upokojencem. »Enkrat na teden odpremo vrata pisarne. Ljudje pridejo po pomoč, ki je razdeljena na tri dele. Prvi je kartica iz Lidla, saj ljudem ne želimo dajati hrane po našem izboru, ampak jim želimo omogočiti, da si sami izberejo, kaj želijo jesti. Takšno kartico lahko ima kdorkoli, zato tudi ne predstavlja družbene stigme,« poudarja Boris Krabonja.
»Poleg kartice ljudem vsak mesec plačamo eno položnico. Maksimalni znesek se skozi leto spreminja, odvisno od našega finančnega stanja. Ta hip plačujemo eno položnico do 50 evrov; vsakemu, ki se oglasi.«
Tretji del pomoči predstavljajo boni za kosila in pekarne, občasno pa delijo tudi nova oblačila. »Pred vsako novo sezono, recimo zdaj pred zimo, se s trgovino dogovorimo, da nam pošljejo kose oblačil, ki jih naši uporabniki potrebujejo, potem pa spet malo pavziramo, saj nimamo skladiščnih prostorov.«
Poleg materialne pomoči svojim uporabnikom nudijo tudi specializirano psihoterapevtsko pomoč, pravno službo in socialno delavko, ki pomaga pri urejanju raznih dopisov, s katerimi imajo starejši ljudje pogosto težave.
Transparentnost in sledljivost
Vest o Up-orniku se širi predvsem od ust do ust. »Slovenija je majhna, Maribor še manjši, a kljub temu občasno izvedemo akcije ozaveščanja, ko naše plakate lepimo po zdravstvenih domovih, lekarnah, trgovinah. Do najranljivejših ljudi je izjemno težko priti,« pravi Boris Krabonja.
Vztrajajo pri osebnem stiku z uporabniki. »Oseba, ki želi pomoč, mora osebno priti k nam, da tudi podpiše, kaj je prevzela. V vsakem trenutku lahko s stoodstotno gotovostjo povemo, komu je bila izročena kakšna vsota denarja.«
»Z osebnim stikom gradimo zaupanje. Sčasoma ljudje nimajo več občutka, da prihajajo po pomoč, ampak da preprosto pridejo med ljudi, kjer se pozdravljamo z zdravo, kjer malo pojamramo drug drugemu, se vprašamo po zdravju … Čisto običajni kratki pogovori, ki pa ljudem veliko pomenijo,« pripoveduje Boris Krabonja.
Ta hip imajo na seznamu pomoči 250 gospodinjstev, kar je okoli 700 ljudi. »Upornikov pa je 17 in vsi vse počnemo prostovoljno. Tudi pravna služba, računovodstvo, psihosocialna pomoč, tudi naše bivanje v pisarni je brezplačno, tako da Up-ornik za svoje delovanje ne porabi niti centa.«
Boris Krabonja pravi, da je ponosen, da lahko gre vsak večer mirno spat, ker se je Up-ornik razvil v verodostojno organizacijo. »Ne bojimo se nobene inšpekcije, novinarjev, z veseljem odpremo in pokažemo transakcijski račun. Pri nas je vse javno in transparentno.« Naučili so se tudi, kako poskrbeti sami zase. »Enkrat na mesec imam uro in pol strokovne pomoči psihiatrinje v Ljubljani. Naučila me je tehnik, kako težke stvari, ki ne sodijo v moje življenje, pustiti pred domačimi vrati.«
Težke stvari so v Up-orniku pač dnevno na tapeti. Sploh zdaj, ko prihaja »najbolj grozen mesec v letu«. A letos Uporniki december pričakujejo bistveno bolj umirjeno kot kdaj poprej. »Finančno smo se pripravili. Ne samo, da bomo ljudem izpolnili vse obljube, ki smo jim jih dali, ampak bomo tudi čisto pravi Dedek Mraz. Občutek, da jim bomo lahko pripravili presenečenje, je izjemen,« pravi Boris Krabonja, in takoj zabiča: »Pa psst, nič še ne vejo!«
