Med dvema povsem nasprotujočima si pojmoma ali stvarema je pogosto zelo majhna, tanka linija, zaradi česar se lahko pogosto celo prelivata med seboj. Saj ste zagotovo že slišali za tanko linijo med ljubeznijo in sovraštvom ali pa podobno med norcem in genijem? Pa še kakšen drug primer bi lahko našli.
Zelo težko bi sicer rekli, da smo pri kakšnem avtomobilu doslej izkusili tako močna čustva, da bi ga v nekem trenutku ljubili, kmalu za tem pa sovražili, zagotovo pa je bilo veliko takšnih, pri katerih bi naš odnos s štirikolesnikom lahko opisali s »toplo-hladno«. Ali celo bolje z »vroče-hladno«. Ko nas je v nekem trenutku tako navduševal, da bi skorajda lahko kričali od sreče, kmalu za tem pa nam je šel »na živce«, da se vanj najraje ne bi več usedli. No, prav takšne občutke je v nas vzbudil eden najbolj pričakovanih avtomobilov zadnjih let, to slednje toliko bolj zaradi tega, ker je dolgo kazalo, da ga k nam sploh ne bo, alpine A110. Vemo, s takšnim zapisom smo si nepovratno že nakopali gnev vseh »pravih« ljubiteljev športnih avtomobilov, ki pojejo hvalnice temu biseru na štirih kolesih. In da ne bo pomote, tudi za nas je pri njem velika večina reči »vroča«. A bomo pač skušali pojasniti tudi »hladnejšo« plat.
»Vroč«, celo eden najbolj vročih, je alpine A110, ki je bil v testnem primerku še dodatno športno »zašiljen«, o čemer je pričala priponka S, ki denimo prinaša trše vzmeti, zmogljivejše zavore ter večje pnevmatike, že po svoji zunanji podobi. Pri njej se je uspešno poklonil legendarnemu originalnemu modelu iz leta 1963 in je velik magnet za radovedne oči, ki se za njim obračajo kot za neznanim letečim predmetom. 4,18 metra dolg dvosedežnik podobno zgodbo nadaljuje tudi v notranjosti, saj je kot del dodatne opreme domala celotna kabina, od volana do strehe, konzole in armaturne plošče »oblečena« v posebna mikrovlakna, kar vsemu skupaj doda dodatno dozo športnosti in prestiža. Za manjši hladen tuš poskrbijo le nekatera stikala in gumbi ali zaslon na dotik infozabavnega sistema, ki so »vzeti« iz renaulta clia. A nič ne de, vse skupaj deluje, kot mora, kar je tudi najpomembnejše, bi pa koga to vseeno znalo zmotiti.
Ko se v sedež enkrat namestimo (o tem še v nadaljevanju) in speljemo, sledi čista poezija v gibanju, ki jo je z besedami težko opisati. Podatki motorja (1,8-litrski z 221 kilovati oziroma 300 konji moči), ki mu asistira izjemni 7-stopenjski samodejni menjalnik, niti niso tako fascinantni, kot vse skupaj postane, če dodamo, da morajo poganjati vsega 1,1 tono težak avtomobil, zaradi česar pospešek do stotice znaša vsega 4,2 sekunde, vse skupaj pa je tako lepo uravnoteženo, da smo nazadnje tak občutek pri kateri koli vrsti premikanja dobili pred leti ob obisku zabaviščnega parka Gardaland ob vožnji z enim izmed vlakcev smrti. Le da je vse skupaj še toliko bolj vznemirljivo, ker avtomobil upravljamo sami. Pa za uživanje sploh niso potrebne vrtoglave hitrosti, saj bolj fascinira izjemen občutek lege na cesti, ki ga še poudari izjemno nizek položaj sedenja, kot bi sedeli nekaj centimetrov nad cesto. Z eno besedo – izjemno.
Kaj nas je pri vsem skupaj torej sploh lahko ohladilo, ko pa je alpine A110 S med vožnjo po zavitih cestah zagotovo najbolj uživaški avtomobil, kar smo jih vozili v zadnjih nekaj letih? Pri čemer mu, jasno, nekaterih stvari, kot je pomanjkanje prostora (gre za dvoseda), skromnega prtljažnega prostora (ker ima motor nameščen sredinsko za sedežema ima dva prtljažnika, sprednji ima prostornino 100 litrov, zadnji le 96 litrov) in še česa, še najmanj denimo porabe blizu devetih litrov bencina na 100 kilometrov, niti v sanjah ne bi očitali? In smo mu nekatere »cliove« podrobnosti nemudoma oprostili? Odkrito – gre bolj za subjektivne pomisleke. Alpine je pač zelo specifičen avtomobil za specifične kupce. Sami se v njem s svojimi 190 centimetri višine denimo nikakor nismo mogli namestiti, da bi položaj označili za popoln. Sedež ni bil nastavljiv po globini (pa saj bi realno nižje že težko šel), po res dolgem iskanju možnosti premikanja naslonjala pa smo ugotovili, da je to možno le z uporabo imbusnega ključa. Naslednja težava je bila vstopanje in izstopanje iz avtomobila, ki je bila ob težavah pisca teh vrstic s križem zares mučna, zaradi česar smo se nekajkrat komaj skobacali s sedeža (mimogrede: po nekaj dnevih uporabe so nad bolečinami v križu tožili tudi nekateri, ki jih sicer nimajo). Nenazadnje se je dandanes, pa nočemo moralizirati, kljub vsemu užitku treba vprašati o smislu nakupa takšnega avtomobila, ki ga morate za to, da sploh izkoristite, kar ponuja, odpeljati na dirkališče in ki kot prvi avtomobil lastniku enostavno ne more ali zelo težko služi.
Zato pa je, kot pravimo, specifičen avto za res specifične kupce, poznavalce, take, ki bodo z njim uživali ves čas in ne samo občasno, kot smo sami in še kdo, ki ga poznamo. In ki so seveda zanj pripravljeni odšteti najmanj 73.800 evrov, z nekaj dodatki pa blizu 90.000.
