Prav v tem času se je odvijal zadnji del procesa privatizacije anonimnega družbenega premoženja. SD se v njem ni izkazala kot uspešen zastopnik pravic razlaščenega delavstva. S Pahorjem v stranki SD je privatizacija postala povsem obrobna tema. Pahor ni dojel, da se je tranzicija družbenega premoženja sprevrgla v neodplačno prisvajanje premoženja s strani majhne skupine ljudi. Delavci, dovčerajšnji lastniki in upravljalci anonimnega družbenega kapitala, so ostali brez teh pravic, brez družbenega premoženja, brez podjetij in pogosto tudi brez zaposlitve.
Pahor se ni nič bolje kot pri privatizacij izkazal, ko je leta 2008 zasedel mesto predsednika vlade. Še danes ni jasno, s kakšnimi namerami se je Pahorjeva vlada lotila socialne reforme, ki je na področju socialne politike povzročila pravo razdejanje. Tokrat so bili žrtve vladne politike otroci in dijaki. Preko noči je skoraj sto tisoč otrok in dijakov ostalo brez brezplačnih malic, kosil, subvencij in socialnih pomoči. Pahor je bil tudi »boter« korupcijsko obremenjenemu projektu TEŠ 6. Priznanje odgovornosti dobavitelja opreme in odločitev, da investitorju vrne 261 milijonov evrov, pove vse. Predčasno prenehanje mandata neuspešne Pahorjeve vlade je bilo pričakovano. Po strankinih volitvah leta 2012 Pahor ni bil ponovno izvoljen na čelo stranke. Vsemu navkljub je bil nagrajen s podporo pri kandidaturi za predsednika države.
Danes, po letih sobivanja s Pahorjem bi moralo biti vsakomur jasno, da je Pahor prispodoba političnega transvestita, odetega v oblačila narodnjaka, ki so mu ljuba vsa rokodelska opravila človeške vrste. Vendar videz vara. Srčna inteligenca Pahorja uvršča med ljubitelje in pristaše avtokratskega upravljanja države. V njem ni veliko prostora za človekove pravice, svobodo, demokracijo, enakost in pravno državo. Dobre uradnike na visokih položajih krasi srčna inteligenca, ne pa privlačna preobleka, ki Pahorja uvršča na sam vrh lestvice priljubljenosti. Pahor pravi, da z vrnitvijo v stranko ne želi povzročati težav. Njegova izjava je brez pomena, saj dosti več škode, kot jo je stranki SD že naredil, ne more več narediti. Za socialdemokratsko nerazpoznavnost stranke SD levji delež pripada prav Pahorju.
Pahor je v političnem ravnanju ujetnik lastnega zmotnega prepričanja. Večji pomen kot uresničevanju človekovih pravic in svoboščin ter vrednot Unije pripisuje dialogu. Ko bi se ravnal po obratnem vrstnem redu, to ne bi bil več Pahor, kakršnega poznamo. Tudi zato, ker ne bi več brezpogojno podpiral politike (janšizma), ki hoče državo nedemokratično upravljati z orodji avtokratskega sistema. Kar koli bo Pahor počel v prihodnosti, ima še vedno priložnost, da pokaže, da so mu bolj kot prvo mesto na lestvici priljubljenosti pomembne človekove pravice in svoboščine.
Janez Krnc, Litija
