Veliko nas je, ki smo pred leti delali na televiziji in večina ni nikoli verjela, da sta taka razgradnja in sovražen prevzem RTV-hiše s strani ene politične stranke sploh mogoča. To pomeni, da smo naivni ali da nas je povozil čas?
Mislim, da smo bili naivni. Spomnim se let na prelomu osemdesetih, takrat smo si slovensko družbo po spremembi predstavljali drugače, kot se je potem razvijala. Sam zase vem, da sem razmišljal o novi družbi, v kateri bomo imeli pluralizem, večstrankarstvo, to bo tekmovanje idej, programov in tako naprej. Stvari, ki so se takrat že vzpostavile ali pa so se začele vzpostavljati, recimo neodvisnost medijev od politike, verjeli smo, da bodo nove politične oblasti to spoštovale. Seveda se je izkazalo zelo hitro, da ne bo tako. Spomnimo se labodjega speva …
… in slonov, ki letijo.
To, kar se sedaj dogaja, je do popolnosti izpeljan namen, ki je bil jasen že iz Grimsovega zakona o RTVS iz leta 2005. Vse, kar se dogaja, je ta zakon omogočil. Nič ni nepričakovano.
Prevzem RTV se je začel z izvolitvijo novih programskih svetnikov v parlamentu, izvoljeni so bili ljudje, ki o javnem servisu, RTV, ne vedo prav dosti, eni pa tudi nič. Tja so jih poslali, da glasujejo tako, kot so jim naročili. Ali ti ljudje res nič ne razmišljajo s svojo glavo, ne znajo, nočejo, je to res tak politični aktivizem in pripadnost stranki ali bojazen pred njo, da so pripravljeni storiti vse v imenu cilja, uničiti RTV?
Programski svet, kakršen je, je večinsko sestavljen iz ljudi, ki so imenovani z namenom, da izvajajo strankarsko politiko v mediju, ljudi, ki so poslušni in vsaj nekateri tudi aktivni v politiki in delajo izključno v skladu s cilji te politike. Povsem nepojmljivo pa mi je, da v vsem tem sodelujejo tudi nekateri naši kolegi. Ali so popolni verniki ali jih nekdo z nečim drži. Ne vem, ni mi jasno, da je nekdo, ki se ima za novinarja, lahko popolna transmisija neke politične stranke. Vsi imamo neko prepričanje, neki politik nam je bolj ali pa manj simpatičen kot drugi, ena politična opcija bližje kot druga, imamo neki svetovni nazor, ampak da delaš popolnoma v skladu z neko politično agendo, ne odstopaš in ne razmišljaš vsaj malo širše, to mi ni jasno.
Pogosto slišimo, da si vsaka oblast želi imeti vpliv na medije, še posebej na javno RTV, ampak v tem primeru ne gre le za vpliv, tu gre za popolno podreditev in prevzem. Ko gre za poskuse vplivanja, so uredniki in novinarji lahko, če seveda hočejo, znajo in zmorejo, braniki pred tovrstnimi poskusi. Ko sem bil urednik, name ni bilo nikoli takega pritiska, da bi lahko rekel, pred tem se pa ne morem braniti. Pred tem, kar se dogaja zdaj, se ne moreš ubraniti. Če se upreš, si na odstrelu, ukinejo oddajo. Vodstvo ustrahuje, sankcionira, programski svet se postavlja v vlogo urednika, oba skupaj sta podaljšana roka ene politične opcije.
To, kar se dogaja na RTV, ne more, ne sme trajati in tudi ljudi, ki to politiko izvršujejo, bo odneslo, zgodovina si jih bo zapomnila kot tiste, ki so uničevali javni medij. Ali se zavedajo, kakšna bo njihova podoba, vrednost? Nimajo nobenih etičnih načel? Morale?
To so verniki, ki verujejo in o tem ne razmišljajo. Eni imajo od tega, kar počnejo, tudi take ali drugačne koristi. Ko gre za novinarje, ki pri tem sodelujejo, so v igri tudi plače, položaji, nekateri so pač pripravljeni narediti vse, da bi postali uredniki, voditelji.
Mislite, da dobro spijo?
Mislim, da ja. Mislim, da je to drugi svet.
Leto in pol ne delate več. Zakaj ste pravzaprav šli?
Štirideset let sem bil v novinarstvu in zdelo se mi je, da je smer, v katero se razvija medijska krajina, napačna. Nisem se več videl v novinarstvu. Prvič sem urednik informativnega programa radia postal tik pred vojno in ga vodil od 1991 do 1995. Čeprav, moja najlepša izkušnja je bila dopisništvo. Konec 80. v Beogradu in v prvem desetletju tega tisočletja v Zagrebu.
Zakaj?
To mi je najbolj ležalo. Bolj ali manj sem bil odvisen od samega sebe, ne bom rekel, da sem delal samo tisto, kar mi je bilo všeč, sem pa pogosto sam izbiral teme, veliko se je takrat dogajalo in se mi zdi, da sem bil kot dopisnik najbolj ustvarjalen.
Danes so dopisništva v Bruslju, Moskvi, New Yorku, Beogradu, Berlinu, Rimu …
… in po novem še v Bangkoku! Razumel bi Peking, ampak Bangkok? Spet ena nerazumna zgodba.
Za katero ne veš, kaj je zadaj.
Lahko domnevam …
Kaj?
Osebni interes dopisnice, ki ga podpira politika in zato vodstvo hiše tudi realizira.
Nedavno sem slišala Slavka Bobovnika, ki je dejal, da ima dopisnika na Koroškem samo RTV in da bomo pogrešali »te na videz drobnarije, ki jih na mesec dobimo za ceno treh steklenic piva, če bo nekompetentnim ljudem uspelo zrušiti RTV«.
Velika vrednost in prednost RTV je, da ima dopisniško mrežo po Sloveniji, kar se je pokazalo ne samo v času vojne, tudi poplav, žleda, nesreč, izrednih razmer, takrat je nacionalka odigrala svojo vlogo tako, kot jo mora, ravno zato, ker je imela dopisniško mrežo. Enako velja za mrežo v tujini. Racionalizacija poslovanja s krčenjem dopisniške mreže, domače in v tujini, bi bila strel v koleno. Dopisniška mreža v tujini gre mnogim v nos, deloma zato, ker res veliko stane, deloma pa zato, ker politika, ki zdaj obvladuje RTV, misli, da je dobro, da ljudje v Sloveniji vedo čim manj o tem, kaj se kje dogaja, da smo zaprti in da se počasi kuhamo kot žabe.
Napovedana je 5-milijonska izguba RTV v prihodnjem letu. Smo pa kar naprej poslušali o racionalizaciji poslovanja, te oddaje ni več, one tudi ne, odpuščanje itd. Na drugi strani pa imamo padanje gledanosti televizijskega informativnega programa, od maja letos za 30 odstotkov, v oktobru še za dodatnih 15.
Na eni strani se govori o zmanjševanju zaposlenih s ciljem racionalizacije, na drugi pa se intenzivno zaposluje. Da se razumemo, proti pomlajevanju nimam nič, to je za hišo nujno. Zamrznitev zaposlovanja je bila za hišo katastrofa, toda ne moreš zaposlovati ljudi zato, da delajo vzporedne oddaje, in to slabe. Brez kakršnih koli izkušenj jih postaviš pred kamero in jim daš v roke uredniška pooblastila. Očitno gre za menjavo ljudi, ki nekaj znajo, s tistimi, ki znajo poslušati. Takšna racionalizacija vpliva na program, ta je vedno slabši in spet si prisiljen v racionalizacijo, ker imaš manjšo gledanost, manjše prihodke od oglaševanja, upad ugleda, kar pomeni večje nezadovoljstvo plačnikov RTV, vse večje pritiske, da je naročnina, kakršna koli že je, prevelika. In kje se to konča? Da je treba reči hvala lepa, na svidenje. In ugasnemo luči. To je absurd. Sicer pa: sedanji generalni direktor je kot nadzornik prejšnjega rušil zaradi financ. Kaj pa zdaj?
Ampak člani programskega sveta bi morali biti, zaradi odločitev, katerih posledice vidimo, odgovorni. Tako kot je zapisano v noveli, o kateri bomo odločali na referendumu. Če svojega dela ne opravljaš tako, kot je treba, moraš za to odgovarjati. Saj ne odločaš o svoji njivi, ampak o javni RTV. Naši, skupni. Odgovorni pa so tudi uredniki in novinarji. Ne verjamem, da ne obstaja način, kako sankcionirati slabo vodenje oddaje, slabe oddaje … Kaj pa varuhinja gledalčevih pravic? V takih primerih so kršene naše, pravice gledalcev do dobrega programa!
Kolikor spremljam, imam vtis, da sedanji varuhinji za pravice uporabnikov javnega medija ni prav veliko mar in da je tam bolj zato, da »pokrije« početje sedanjega vodstva TVS, kolikor je skrbi za pravice javnosti, pa je ta omejena na del javnosti, tisti del, ki sedanjemu dogajanju na RTV ploska. V glavnem pa se itak ukvarja le z zbiranjem odgovorov urednikov ali avtorjev na pripombe, vprašanja in predloge poslušalcev, gledalcev in bralcev in njihovim razvrščanjem v svoja poročila. Še en primer, ko na pomembno funkcijo, ki naj bi bila v službi javnosti, postaviš nekoga, ki se na področje bolj slabo ali nič ne spozna, nima izkušenj, niti znanja, ugleda, ima pa najbrž voljo in ambicije.
Res sem pričakovala, spet sem bila naivna, da bo nova oblast našla način, razlog je obstajal, kako odpoklicati programske svetnike. Ker če bi jih, se nič od tega, kar se zdaj dogaja, ne bi dogajalo.
Za sedanje stanje je v veliki meri kriva tudi nova vlada. Vse skupaj se je začelo, preden so prišli na oblast in videli so, kam to pelje, zato bi morali najti način, kako preprečiti to prilaščanje medija s strani ene stranke. Vsem je bilo jasno, da so bili v času Janševe vlade programski svetniki imenovani po političnih merilih. Niso se držali niti nepisanega pravila, da naj bi v svet imenovali tudi tiste, ki jih predlaga opozicija. Namera prevzema RTV je bila zelo jasna. Programski svet je, kot vidimo iz podatkov o gledanosti, sprejemal dokazano škodljive ukrepe. Odpoklicati bi morali programske svetnike in nadzorni svet.
Je kakšna razlaga, zakaj se to ni zgodilo?
Upam, da se ne držijo načela kolikor slabše (za RTV), toliko boljše (za nas).
Nekateri govorijo, opozarjajo, da bi bil odpoklic svetnikov Janševa metoda in da se demokracije tako ne da braniti.
Naj se torej držimo načela, da če te kdo udari po levem licu, mu nastavi še desno? Če je nekdo zlorabil demokratična pravila, in zasedba javnega prostora za parcialni interes je zloraba, tega pač ne moreš samo gledati in čakati, kaj se bo zgodilo. Samo predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi bile vloge obrnjene. Domnevam sicer, da bi odpoklic svetnikov končal na sodišču.
Pa kaj? Na televiziji zdaj ne bi bilo Urbanije, Pirkoviča, Korenove pa še koga. In propagandnih oddaj, soočenj, takih Odmevov, kot so …
Zasedli so, dobesedno, moj, tvoj, naš medij, ki je v funkciji javnosti, ki mora delovati za vse nas, ne pa za en del javnosti, za privržence ene stranke. Mi pa naj jih poskušamo na fin način prepričati, naj tega ne počnejo? Pri tej stranki, pa tudi pri nekaterih ljudeh na RTV, je vsako razmišljanje, ki se ne sklada z njihovim, levo. In vsi, ki imajo drugačno stališče, so levičarji, seveda mišljeno kot psovka.
Se spomnite, od kdaj je levičarstvo psovka, nekaj, česar se je treba bati, in so ljudje to sprejeli?
Postopoma je to postala psovka, tako kot kopica drugih izrazov, kontinuiteta na primer, tranzicijska levica, udbomafija in podobno. Najprej se je to pojavilo v desnih političnih krogih, potem v medijih, ki so jim bili blizu, in na koncu so to postali splošno uporabljani termini. No, in zdaj je psovka tudi beseda desničarstvo. Ampak sama delitev levo-desno je za politiko normalna, čeprav pri nas ta poteka po drugačnih premisah, kot je to sicer po svetu in v politični teoriji, manj normalno pa je, ko se novinarji znotraj ene hiše delijo na leve in desne. Seveda obstajajo različni mediji, eni bolj konzervativni in drugi bolj liberalni, ne spomnim pa se, da bi se na radiu ali na Pop TV, kjer sem delal, kdaj pogovarjali na tak način, v ospredju je bilo vedno vprašanje, ali je izdelek, oddaja ali prispevek, dober ali ne in kdo zna izbrskati in narediti dobro zgodbo in kdo ne. Če nekdo naredi navijaški prispevek ali ima različne vatle za različne sogovornike, pa imamo problem z osnovnimi standardi novinarstva. Pravzaprav ne govorimo več o novinarstvu.
V klepetalnici MMC je Barbara Rajgelj zelo dobro opredelila, kaj je s to politično uravnoteženostjo in svetovnonazorskim pluralizmom. »To ne pomeni politične radikalizacije, ampak pomeni razpravo informiranih in pametnih ljudi, ki svet okoli sebe vidijo različno.« Posledica zdajšnjega pristopa je spodbujanje ekstremov. Včerajšnja (ponedeljek, 14. 11.) predreferendumska oddaja, ki jo je vodila Vida Petrovčič, je bila primer tega. Je pa Pravna mreža za varstvo demokracije v sodelovanju s PIC že vložila prijavo medijskemu inšpektoratu zaradi kršenja referendumskih pravil in zahteva pošteno referendumsko kampanjo.
Na RTV je naredilo ogromno škode tako imenovano uravnoteževanje. Povabiš strokovnjaka, aha, ta je levi, se pravi takoj še nekoga, ki je desni, ni važno, ali kaj ve ali ne. In obratno. Za urednike je to super, pomembno je, da imaš enega za in enega proti, in če se še dobro skregata, je naloga opravljena. Ni pomembno, ali so tisti pred malimi ekrani ali radijskimi sprejemniki o bistvu stvari kaj izvedeli. Seveda so situacije, ki zahtevajo pro et contra, ko morajo biti zastopane vse strani, ampak še posebej na televiziji je bilo to včasih pripeljano do absurda. Da ne omenjam preštevanja in seštevanja minut, ko gre za poročanje o političnih temah. Kar pa zadeva predreferendumske in predvolilne oddaje, tudi tukaj je javna RTV žrtev Grimsovega zakona, ki domala vsem organizatorjem kampanje daje možnost nastopanja v oddajah. To je traparija, tega nikjer ni. To, kar počne TVS glede referenduma o zakonu, pa je čista zloraba medija.
Vedno znova pridemo do tega, da vsaka institucija, še posebej takrat, ko se brani pred pritiski politike, potrebuje močnega in pametnega voditelja. Kot je bil na primer Veselinovič na STA, ki je agencijo, seveda ob podpori zaposlenih, ubranil pred prevzemom.
Zmeraj je voditelj tisti, ki daje pečat neki organizaciji, jo drži pokonci in jo usmerja v to ali ono smer. Najprej mora imeti vizijo, potem pa tudi določene sposobnosti, mora biti strokoven na področju, na katerem deluje organizacija, imeti mora občutek za delo z ljudmi, znati si mora izbrati dobro ekipo in z njo delati. In v primeru, ki ga omenjate, imeti mora tudi hrbtenico …
Televizija takega človeka nima, tudi to je problem.
Gotovo so tudi na televiziji ljudje, ki bi bili sposobni uspešno voditi to hišo, samo vprašanje je, kdo bi bil ali bo pripravljen ugrizniti v to jabolko, ki je vsak dan bolj kislo. Predvidevam, da tu ne gre več le za vodenje nekega bolj ali manj utečenega sistema, ampak da bo treba marsikaj spremeniti, postaviti na novo, predvsem pa spet vzpostaviti normalne medčloveške odnose, ki so zdaj verjetno močno načeti.
To, da so radio pustili pri miru, se mi zdi nenavadno. Ne, ne napeljujem.
Dejstvo je, da je televizija bila in je vedno bolj pod lupo politike kot radio in da so bili tudi pritiski na televizijo temu primerno večji kot na radio. Niso ga imeli za tako vplivnega. So pa ti pritiski eden od razlogov, da se je na televiziji že tam v devetdesetih letih začelo novinarje in urednike razvrščati in deliti levo-desno. Kar je začetek tako imenovanega uravnoteževanja, če imaš enega levega novinarja, moraš imeti še enega desnega. Tega v radijski hiši ni bilo. So se pa za radio stvari spremenile z uveljavitvijo že omenjenega Grimsovega zakona leta 2006, ko je bil za direktorja imenovan Vinko Vasle. Nekateri so se takrat znašli na črni listi, drugi so prosperirali. Vasle o radiu sicer ni imel pojma, je pa imel znotraj svoje svetovalce ali prišepetovalce, resnici na ljubo jih ni bilo veliko.
Ki so tam še zdaj?
Še, ampak so se potem obrnili. Tisti, ki so bili takrat v hiši, vedo povedati, da se je ozračje med zaposlenimi spremenilo, med posameznimi programi se je povečala tekmovalnost, kar sicer samo po sebi ni slabo, a zaupanje med kolegi se je v dobršni meri skrhalo, kolegialnost je bila na preizkušnji. Posledice so trajale kar dolgo, kar je razumljivo. Zelo malo potrebuješ, da pokvariš ozračje in odnose med ljudmi, in zelo dolgo traja in veliko energije potrebuješ, da vzpostaviš spet normalne odnose in zaupanje.
Morda se komu zdi, da je radio bistveno manj pomemben medij kot televizija. Ne več! Po zadnjih podatkih pridobiva zaupanje, Val 202 je najbolj poslušan, Druga jutranja kronika pa je med informativnimi oddajami najbolj poslušana. Tudi jaz sem med tistimi, ki smo namesto televizije spet začeli poslušati radio, sem fenica jutranje in dnevne informativne oddaje od zmeraj. Pa tudi sicer, nobena slaba radijska oddaja ne more biti tako slaba kot televizijska. In teh je vsak dan kar nekaj.
Kljub vsemu je televizija še vedno najbolj vpliven medij, zato so se je lotili najprej. Upam, da jim bo zmanjkalo časa, da bi šli še na radio. Morda pa je razlog tudi v tem, da se na radiu nimajo na koga opreti, na televiziji vsi vemo, kateri ljudje so zelo blizu SDS. Za njih bi težko rekel, da so novinarji, prej so to strankarsko politični delavci. Na radiu takih ljudi ni, vsaj mislim, da ne. Če pa hočeš medij zavzeti, potrebuješ take ljudi.
Peto kolono?
Ja, lahko bi tudi tako rekli. Ampak vse to verjetno ne pomeni, da ni ostrih besed in vsaj posrednih pritiskov na račun radia in poskusov discipliniranja. Kolikor vem, je bilo pred časom kar nekaj hude krvi zaradi Vala 202, ampak se mi zdi, da tudi direktor Radia kar spretno krmari v vsem tem dogajanju. Gotovo pa vse to, kar se dogaja na televiziji, in ozračje, kakršno je na RTV, ne gre mimo ustvarjalcev v drugih enotah, ki še niso tako na udaru. To vpliva na podzavest, neredki ljudje postanejo bolj previdni, zadržani, češ, ne izzivajmo po nepotrebnem. Pa smo pri samocenzuri.
Kako je z radiem danes?
S pojavom družbenih omrežij je tudi radio tako kot drugi klasični mediji izgubil nekaj vpliva. Pred desetletjem ali dvema so kolegi iz drugih medijev rekli, da so redno poslušali radijsko popoldansko informativno oddajo, ker jim je služila kot korektiv pri njihovem delu. Seveda, takrat je bil radio prvi, najhitrejši medij. Zdaj tudi zaradi novih medijev ni več. Prav zato je pomembno, da se še bolj ukvarja z vsebino, analiziranjem, kontekstualizacijo informacij. Ampak tudi radijski novinarji so pod pritiskom norm. Vse manj je časa za poglobljeno novinarstvo, tega včasih tudi uredniki ne spodbujajo. Tako kot marsikje drugje se zdi, da je tudi tukaj oblika pomembnejša od vsebine. In vse manj je časa za izobraževanje. Z novinci se nima časa nihče ukvarjati.
No, pa vsak tudi ne more biti novinar, tako kot zdravnik ne. Kot pravi psihiater dr. Mrevlje, medicine ne more študirati nihče, ki nima empatije do ljudi. Novinar pa ne more biti nihče, ki ni radoveden. In programski svetnik nihče, ki o področju in mediju nima pojma.
Drži. Za novinarstvo je po mojem treba imeti tudi žilico, nekaj prirojenega talenta. Kar pa zadeva programske svetnike, mi je nepojmljivo, kako nekateri pristanejo na to vlogo, ne da bi o medijih kar koli vedeli. Če bi meni kdo ponudil, da grem za nadzornika strojevodij na železnico, bi to gladko odklonil, ker o tem nimam pojma. In si tega ne bi upal. Tu pa imamo primer, ko nas nekdanji strojevodja, z vsem spoštovanjem do tega poklica in ljudi, ki ga opravljajo, vehementno poučuje o novinarskih standardih, razpravlja o objektivnem novinarstvu, odloča o radijskem in televizijskem programu. Manj veš, več si upaš.
Bolj si neumen, bolj si pameten.
In vse veš.
Trojni referendum, na katerem odločamo tudi o noveli zakona o RTV, bo čez teden dni. Potem pa je čas 60 dni za uveljavljanje sprememb. Kaj groznega se lahko v tem času na RTV zgodi? Ali se je že vse?
Že velikokrat smo mislili, da slabše ne more biti, pa smo bili potem presenečeni, da je bilo. Če smo zdaj v kleti, kaj je še spodaj? Greznica?! Ne vemo, kje je dno. Najbrž je še nižje …
Nimamo dovolj domišljije za svinjarije.
Očitno ne. Me pa zelo zanima, kako se bo odzvala vladajoča politika, če bo večina za na referendumu. Bo še kar naprej čakala? Sicer kar naprej govorimo, politika roke stran od medijev, toda trenutno je položaj tak, da se brez politike ne more nič spremeniti. To morajo razrešiti politiki, stavkajoči na RTV sami ne. Predvsem jih je pa vse manj. Z zaposlovanjem novih in drugimi ukrepi je vodstvu uspelo, da ni več tako, kot je rekel Marcel, jebeno več nas je. Res me zanima, kaj bo potem. RTV potrebuje poleg novega zakonskega okvira resne reforme, reorganizacijo, spremembe. Po vsem tem, kar se je zgodilo, bo to zelo težko. Kaj bo z ljudmi, ki so jih pripeljali sem s točno določeno agendo in jasno postavljenimi nalogami?
Tam bodo ostali.
Ja, bodo. Nisem za to, da se ljudi meče iz služb ali onemogoča delo. Ampak tisti, ki ni sposoben profesionalnega, korektnega dela v dobrobit javnosti in ki dela za parcialni interes, osebni ali strankarski, na javni RTV nima kaj iskati. In takih ljudi je zdaj tam veliko.
