»In tako dan za dnem, na javnih mestih, s kitaro, vedno pride kdo, da me posluša, čeravno skrivaj,« se v hitrem prevodu glasi del besedila iz skladbe A šta da radim zasedbe Azra oziroma Branimirja Johnnyja Štulića, zagrebškega rockerja, o katerem kroži legenda, da je, preden je uspel v pop svetu, v zagrebških glasbenih krogih veljal za drugorazredno osebo. Ker je brenkal na ulici, kar ni veljalo za prestižno.
Vendar pa verzi iz skladbe A šta da radim, ki je na vinilni plošči izšla davnega leta 1979, pri Ljubljančanu, ki je živel v taisti Jugoslaviji kot Štulić, lahko vzbudijo tudi občutek motnje. Motnja je v tem, da Štulić govori o igranju na ulici, ki je v Zagrebu v tistih časih očitno obstajalo. Iz Ljubljane se ga je iz tistih časov težko spomniti.
Seveda se je dalo naleteti na posadke, ki so brenkale na javnih mestih, vendar ne za denar oziroma tako, kot se je s tem začelo v devetdesetih. Šele takrat se je na ljubljanskih ulicah začelo z uličnimi glasbenimi nastopi, kakršne poznamo danes, za enega prvih, če ne prvega, pa se šteje Vitalij Osmačko, ukrajinski kitarist, ki je v tistih časih prišel v Slovenijo. Z igranjem na ulici se je spodobno preživljal leto dni, kar mu je odprlo pot za uveljavitev na domači pop sceni, vključno z igranjem v Mar Django Quartetu, s katerim je sodeloval tudi Zoran Predin. Podobna je bila pot Alekseja Ermakova, virtuoza na balalajki, ki je prav tako začel na ljubljanskih ulicah, kasneje pa je sodeloval z Vladom Kreslinom oziroma ustvaril svojo kariero.
Želijo si sprostitve
Od Osmačkovih časov do danes se je ulično igranje v Ljubljani uveljavilo kot samoumeven ulični pojav. Nenazadnje se je igranje na ulici skladalo s hotenji, da bi se Ljubljana po utripu približala drugim evropskim mestom, med katerimi je Barcelona tiste čase veljala za vzorčno. Obenem je šlo za ambicije po večjem prilivu denarja od turistov. A tako kot se je javno mnenje, potem ko se je Ljubljana soočila z vsemi razsežnostmi turizma, obrnilo proti turistom, so tudi ulične glasbenike mestne oblasti začele omejevati.
Odlok o posebni rabi javnih površin je ulične nastope začel regulirati že sredi prejšnjega desetletja, najbolj pa so pogoje zaostrile spremembe izpred dveh let, ko je bilo določeno, da je v Ljubljani možno nastopati samo še na nekaj točkah. Konkretno pri Figovcu, na Špici, v Miklošičevem parku, Parku slovenske reformacije, parku Zvezda, na Nazorjevi, Čopovi, Trubarjevi ulici, v podhodu pri Moderni galeriji, na Dvornem, Gornjem, Prekmurskem in Prešernovem trgu ter Trgu francoske revolucije, na Šuštarskem, Hradeckega in Mesarskem mostu, na Bregu pri Hribarjevem spomeniku in na Gallusovem nabrežju. A spet ne vzdolž celotnih ulic, ampak zgolj na točno določenih mestih. Prav tako ni mogoče nastopati neomejen čas, ampak v poletni sezoni med tednom med 16. in 18. uro ter med 20. in 22. uro, ob sobotah od 10. do 12. ure, od 16. do 18. ure in od 20. do 22. ure, ob nedeljah in praznikih pa od 10. do 14. ure. Na ta način so tako imenovani spontani ulični nastopi, pod kar se igranje na ulici šteje, nadvse regulirani, kar uličnim glasbenikom preseda. Želijo si sprostitve režima.
V ta namen so se v ponedeljek zgodaj popoldne sestali pred magistratom na zboru, ki je trajal do poznega popoldneva. Odzvalo se je približno ducat deležnikov, pretežno domačih glasbenikov, ki igrajo tudi čez zimo in jih je skupaj bistveno manj, kot je interesentov za igranje čez poletje, ko v mesto pridejo številni potujoči trubadurji. Kot je bilo predvideno, so zbrani vsak s svojim inštrumentom dosegli skupen ton, kot demonstracijo skupne volje po sprostitvi razmer. Thierno Diallo, znan ljubljanski kontrabasist, ki redno nastopa tudi na ulici, pravi: »Želimo si sprostitve. Če bi rad šel na travnik spontano igrat, tega po odloku ne smeš, čeprav v tem primeru inšpektorja verjetno ne bo mimo. Tako na tivolski promenadi ne smeš igrati. Lahko igraš samo v podhodu pri Moderni galeriji, ker je samo tam točka, določena za igranje. Prav tako se praktično ne da več igrati na Čopovi, sploh pa še težko govorimo o spontanih uličnih nastopih, kajti to bi pomenilo, da se srečata dva prijatelja z inštrumenti in vesela snidenja zaigrata. Če se ne srečata ob določeni, primerni uri in na določenem kraju, je njun spontan ulični nastop nemogoč.« Sploh če bi šlo za točko na Tromostovju, ki jo praviloma zaseda razvpiti harmonikar. Ta – podobno kot turisti zasedajo plaže že ponoči – na igralni točki sedi že bistveno prej. In ko napoči čas, požene meh.
Kazen večja od zaslužka
Kazen za kršenje odloka je lahko 150 evrov, kar je bistveno več, kot katerikoli ulični glasbenik s svojim igranjem na ulici uspe nabrati, a tudi mali denarji za marsikoga niso zanemarljivi. Zoran, saksofonist, znan tudi po svoji psički Pupi Nefri, ki, kadar je pri volji, zmore s svojim glasom loviti tone, ki jih njen lastnik spušča na saksofonu, je povedal: »Meni je igranje neka meditacija, užitek, ko vidiš, da se ljudje pozitivno odzivajo, je pa lahko tudi zaslužek. Nekaj časa, približno leto dni, sem se s tem tudi preživljal, resda skromno, a nekaj se je dalo nabrati. V takšnih pogojih, kot veljajo danes, niti to ne bi bilo mogoče.« Gospodična Mojca, ki je na ponedeljkovem zboru sodelovala z zvončki, s katerimi je umetelno skrbela za ritem, je na vprašanje, kaj ji pomeni igranje na ulici, enostavno dejala: »Meni je to žur.«
Nekateri ljubljanski ulični glasbeniki igrajo samo na ulici, drugim ulica služi za ogrevalni prostor pred večernimi vajami ali koncerti, prav tako je priložnost za vzdrževanje igralne kondicije. Nils, vokalist, ki je na zboru sodeloval do zaključka, pravi: »Meni igranje na ulici pomeni možnost umetniškega izražanja in izražanja nasploh, obenem pa prispevek k dogajanju v mestu. Najbolj glasbeno mesto v Evropi je po mojih izkušnjah Dunaj. Ko se premikaš po Dunaju, slišiš vrhunske glasbenike, ne samo na ulici, ampak tudi izpod oken, ko kdo poleti vadi. Močan vtis je name pustilo tudi dogajanje v Manchestru, bil sem tudi v Barceloni, ki je seveda impresivna.«
Zdi se, da se je Ljubljana pri hotenju po živahnosti evropskih metropol ustavila na pol poti oziroma da so nad temi hotenji prevladali parcialni interesi (bogatih) posameznikov, ki imajo v centru mesta stanovanja. Tovrstno razvpit je primer organizatorja urbanega festivala, ki pod svojih oknom v središču mesta ni prenesel delovanja priljubljenega lokala z živo glasbo. In lokala že dolgo ni več.
