Jeseni sledi dolgo obdobje mirovanja in stagnacije vegetacije, kar daje rastlinam čas za prilagajanje in ustvarjanje stabilnosti. Pri tem ne smemo pozabiti, da je presajanje za rastlino stres, nevarnost njenega propada pa je večja, čim starejša je sadika. S spomladanskim presajanjem damo rastlini nekaj časa, da se stabilizira pred izčrpavajočim listanjem in cvetenjem. Če se korenina ne razvije dobro, se tudi rastlina ne bo pravilno razvila, ne bo cvetenja in plodov, okrevanje bo trajalo nekaj let ali pa bo popolnoma propadlo. To ni pravilo, je pa možnost, ki se ji lahko z jesenskim sajenjem izognemo.
Ciprese posadimo »cikcak«
Če nameravate posaditi živo mejo, se je pomembno odločiti, kaj želite z njo doseči. Zaščito pred neželenimi pogledi, vetrom ali hrupom boste dosegli z gosto in visoko živo mejo, zeleno skozi vse leto. Za ta namen je v celinskem podnebju najbolje izbrati navadno ali smaragdno cipreso. Navadna cipresa, Thuja occidentalis, je vrsta iglavca, ki zelo dobro prenaša rez, s pogostim obrezovanjem pa spodbujamo njeno rast v širino, kar poveča njeno gostoto. Ta živa meja je tudi odlična zaščita pred različnimi živalmi. Če rastline posadite v dveh vrstah izmenično, v »cikcak« raster, bo še bolj gosta, praktično nedostopna.
Smaragdna cipresa je hitrorastoča vrsta iglavca, iz katere lahko oblikujemo živo mejo. Zanjo sta značilna zvonast habitus in smaragdno zelena barva. Živa meja smaragdne ciprese je privlačnejša od navadne, vendar jo bomo oblikovali veliko dalj časa. Sadimo jo na razdaljo 1 do 1,5 m, z živo mejo pa jo spojimo šele po nekaj letih oziroma ko se rastline dovolj razrastejo. Zaradi svoje izjemne lepote je smaragdna cipresa odlična izbira tudi kot samostoječ grm. Žive meje so lahko tudi dekorativne, zato jih ljudje sadijo, da poudarijo poti, stopnice, kot obrobo terase ali pregrado med na primer bivališčem in kmečkim vrtom. Za ta namen je najbolje izbrati nižje vrste grmovja.
Pušpan, Buxus sempervirens, je počasi rastoč grm, zelen skozi vse leto, zelo dobro prenaša rez in se ga pogosto uporablja za oblikovanje različnih form in oblik. Zelenolistni in rdečelistni češmin (Berberis thunbergii in Berberis thunbergii Atropurpurea) sta listopadni vrsti grmovnic, ki zelo dobro prenašata rez in ju lahko različno oblikujemo. Pozimi pomanjkanje listja nadomešča zanimiv preplet vej s trni, zaradi česar so žive meje iz trnov neprehodne. Morda prav zato nasvet, da češmina ne sadite v prostor, ki bo namenjen otroški igri.
Mačehe, vladarice jesenskega vrta
Če imate raje žive meje prostih oblik, se odločite za listopadno vrsto Spirea x oziroma medvejke. Vsaka od teh vrst lahko uspešno raste v večji okrasni posodi, primerna je tudi za teraso in balkon. In če pogrešate cvetoče rastline, vam bodo dale sijoč videz jesenskih gredic in okrasnih korit mačehe in ciklame. Zelo pogosto se mačeha, Viola x wittrockiana, šteje za spomladansko vrsto, vendar je dvoletna cvetnica, ki jo sadimo jeseni, pozimi stagnira, zgodaj spomladi pa se še močneje prebudi in bujno cveti. Zato tudi pravimo, da so mačehe vladarice jesenskega vrta, ki bodo vse do prvega snega krasile vaš vrt; velike in majhne, v vseh barvah, od vijoličnih in modrih do rumenih, belih, dvobarvnih, tribarvnih, pisanih …
Vrsta, ki jo jeseni pogosto srečamo v trgovinah, je ciklama. Največkrat jo kupujemo kot okrasno lončnico v pisanih kozarcih, vendar jo lahko uživamo tudi na vrtu. Je rastlina kratkega dne, zato jo je treba saditi v polsenci ali senci. Ne mara neposrednega sonca, vendar potrebuje veliko svetlobe, da lahko cveti do zime, pogosto se dvigne tudi izpod snežne odeje. In medtem ko se zabavate z mislimi o svojem vrtu, terasi ali balkonu, si za kuhinjsko okno podarite okrasno papriko Capsicum sp. Popestrila bo vaša vsakdanja opravila v kuhinji.
