V tem dolgo trajajočem političnem udejstvovanju mu je prav na koncu uspel veliki met. Namreč, funkcijo predsednika države je prilagodil izključno sebi in svojim potrebam. Samovšečno in z neverjetno lahkoto je ves čas nekaj povezoval, združeval, sodeloval, vključeval, usklajeval, predstavljal, spodbujal, podpiral ... Kaj, kako, kdaj in zakaj, ve samo on. Mnogi pa vemo, da je zaradi lastnih interesov razvrednotil funkcijo predsednika države.
Kot pijanec plota se je oklepal nevtralne drže skorajda do onemoglosti ali pa vsaj toliko časa, dokler je za takšno držo imel dovoljenje. Ve se, čigavo. V težkih situacijah se nikoli ni jasno opredelil, pa bi se moral. Škodljivih zadev ni nikoli obsodil, pa bi jih moral. Molčal je in se skril za floskulo, da to ni predsednikova dolžnost. Kakopak, saj ni hotel biti moralna avtoriteta. Posledično se je v času epidemije zavestno odločil za molk in s tem podprl nezakonito ter neustavno vladanje takratne vlade. Bil je tiho kot miš, ko so bile očitno kršene pravice državljanov.
Ni pa zmogel biti tiho, ko je pred leti med maturantsko parado v družbi prve dame vzklikal »ajde miška mala, gremo«, in »to mi delaj«. Seveda se je v svojem slogu opravičil za izrečene besede, češ, da se bo potrudil biti boljši, da sicer tega ne more zagotoviti, ampak se bo trudil. A glej ga zlomka. Ni se dovolj potrudil, saj je nekaj let pozneje že snedel besedo. Na službenem obisku v Švici je bil, tako je objavil na družbenem omrežju, prevzet ob pogledu na privlačno atletinjo, ki jo je zagledal med tem, ko se je ogrevala na stadionu. Nesprejemljiva, nedopustna in graje vredna zdrsa, ki se predsedniku države ne bi smela nikoli zgoditi.
Zdaj, v izteku mandata, pa je kar naenkrat začutil željo in pogum, da pametuje še novi vladi. Ve se, zakaj prejšnji ni. Kakorkoli že, po svoje bo »fantastičen dan«, ko bo Borut Pahor nasmejan odkorakal iz predsedniške palače.
Tatjana Lanjšček, Ljubljana
