Tri zmage (Danska, Srbija, Hrvaška) in en poraz (Švedska) – to je dosedanji izkupiček Slovenije na letošnjem Euru. Kakšen vtis so pustile Slovenke na uvodnih štirih tekmah?
Zelo dobrega, lahko bi celo rekel super vtis. Izjema je le drugi polčas proti Švedski, ko smo na koncu izgubili s kar enajstimi goli razlike. Še posebno sem bil navdušen, ker so zadnjo tekmo v prvem delu proti Srbiji v Celju, ki je bila psihološko zelo zahtevna in pod imperativom zmage, dekleta zdržala in se zasluženo uvrstila v drugi del tekmovanja v Ljubljani, za nameček še z dvema zelo pomembnima točkama proti Danski.
Do konca drugega dela v Stožicah jih čakata še dvoboja z Norveško v ponedeljek in Madžarsko v sredo. Kaj pričakujete od teh dveh tekem?
Če bi napovedoval kot navijač, bi seveda želel in pričakoval dve zmagi. Če pa napovedujem kot strokovnjak in realist, je Norveška najmočnejša reprezentanca na prvenstvu. Igrati proti njej bo neverjetno težko, a sem prepričan, da se Slovenke ne bodo vnaprej predale, kajti na vsaki tekmi, ne glede na nasprotnika, je treba iti na zmago. Zagotovo se bodo dobro pripravile in dale vse od sebe, zato morebitno presenečenje ni izključeno, a le, če bodo na vrhunski ravni. Proti Madžarski lahko računamo na zmago, čeprav je Danska šele v zadnjih minutah strla njen odpor. Očitno so Danke igrale tako kot proti Sloveniji: malce so podcenile nasprotnice, zabredle v težave in se krepko mučile, a proti Madžarkam so se srečno izvlekle, proti Slovenkam pa ne.
Očitno so evropska prvenstva, vsaj v rokometu, precej zahtevnejša kot svetovna.
To že od nekdaj trdim, čeprav se mnogi ne strinjajo z mano. Rokomet, tako moški kot ženski, je pač evropski šport in na prvenstvih stare celine skorajda ni slabega nasprotnika. Na svetovnih prvenstvih pa že v skupini dobiš kakšnega popolnega avtsajderja, proti kateremu lahko spočiješ svoje igralce za nadaljevanje tekmovanja.
Ker je Slovenija v drugi del prenesla dve točki za zmago proti Danski v Celju in na uvodu v Ljubljani premagala Hrvaško, mnogi menijo, da lahko poseže celo v boj za kolajne.
Nekateri ocenjujejo, da je to znanstvena fantastika, a v športu je vedno vse mogoče. Po eni strani so lahko že štiri točke dovolj za tretje mesto v skupini in tekmo za končno peto mesto, ki prinaša neposredno uvrstitev na svetovno prvenstvo, po drugi pa niti šest točk ne zagotavlja polfinala. Za slovenski polfinale bo verjetno treba premagati tudi velesilo Norveško, a če bi na primer prišlo do kroga med Slovenijo in Dansko, bi se utegnilo razplesti tudi drugače.
Gostiteljstvo velikega tekmovanja je prednost zaradi domačega igrišča in navijačev, sočasno pa tudi velik psihološki pritisk, predvsem zaradi visokih rezultatskih pričakovanj. Je to za Slovenijo prednost ali slabost?
Sprva je bil to zelo velik pritisk, predvsem pred odločilno tekmo zadnjega kroga proti Srbiji v Celju. Če bi jo izgubili in se ne bi uvrstili v drugi del prvenstva, bi bil to polom. A potem ko je Slovenija napredovala, tega pritiska ni več. To se je videlo že na uvodni tekmi drugega dela proti Hrvaški v Stožicah, ko so Slovenke igrale precej bolj sproščeno in neobremenjeno kot v prvem delu v Zlatorogu. In nato sta se naša pritisk in breme spremenila v našo prednost.
Rekordi po številu gledalcev v zgodovini tekem ženske reprezentance padajo na EP kot po tekočem traku, a vsi so pričakovali precej večji obisk na tekmi proti Hrvaški. Koliko je k temu prispevala cena enodnevnih vstopnic, ki je v drugem delu v Stožicah od 20 evrov do kar 45 evrov?
V Stožicah je bilo na tekmi proti Hrvaški skoraj tisoč gledalcev več, kot je bilo povprečje na treh tekmah Slovenije v Zlatorogu. A ne smemo zanemariti dejstva, da je ljubljanska dvorana po zmogljivosti gledalcev skoraj 2,5-krat večja od celjske, zato jo je toliko težje napolniti. Ljudje imajo radi zmage in dobre rezultate: več ko jih imaš, več jih pride na tekme. Zato sem prepričan, da jih bo na vsaki naslednji tekmi Slovenije več. Ne vem, zakaj so cene vstopnic tako visoke, niti ne vem, zakaj prodajajo enodnevno vstopnico za ogled dveh tekem. Na drugi tekmi, ko ne igra Slovenija, ta skoraj nikogar ne zanima in je dvorana grozno prazna. Morali bi prodajati vstopnice za vsako posamezno tekmo, ker bi jih zagotovo prodali več.
Veliko prahu na letošnjem EP dviga tudi čudno sojenje, med dvanajstimi sodniškimi pari pa je kar devet ženskih.
Sodniške kvote me zelo motijo, pa ne zato, ker bi bil šovinist ali kaj podobnega, prav tako ne vem, kdo jih določa. Treba je postaviti oziroma določiti deset najboljših sodniških parov v Evropi. Tudi če bo to deset ženskih, nimam nič proti. Sojenje na letošnjem prvenstvu se mi ne zdi na posebno visoki ravni. Moški bi težke tekme verjetno sodili bolje in z manj napakami, pa pri tem ne govorim o moških ali ženskih parih, ampak o najboljših. Ker imamo vsako drugo leto dve evropski prvenstvi, za moške in ženske, je moj predlog naslednji: naj deset najboljših parov ne glede na spol deli pravico na igrišču na moškem EP, pari od 11. do 20. mesta pa na ženskem.
Še odmevnejša pa je bila afera, ko je slovenski tabor snemal trening Srbije pred odločilno tekmo v Celju, a ga je doletela le smešna kazen – opomin.
O tem, ali se je to zares zgodilo, ne želim niti govoriti niti soditi. Če pa se je, je to velika črna pika za Slovenijo, naš rokomet, prireditelje ... In to niti slučajno ni v redu. V tem primeru gre za kršenje športnega ferpleja in ostalih etično-moralnih vrednot, kar nikakor ne spada ne le v rokomet, ampak v šport nasploh. Tega v svoji dosedanji trenerski in selektorski karieri nisem nikoli storil in nikoli ne bom.
Sedanji selektor Dragan Adžić ima zagotovo najboljše pogoje od vseh dosedanjih selektorjev ženske rokometne reprezentance Slovenije. Kakšne pogoje za delo ste imeli vi?
Adžić ima fenomenalne pogoje, a tako moška kot ženska reprezentanca sta jih imeli tudi v času predsedovanja Zorana Jankovića. Ko sem bil selektor, so bili nato predsedniki RZS še Marjan Sedej, Žiga Debeljak in Franjo Bobinac, pri vseh pa sem imel dobre pogoje za delo. A nisem imel ene stvari, ki jo ima Adžić, toda ta ni povezana s pogoji. Gre za igralski kader, saj sem imel precej kratko klop za rotacijo, medtem ko ima on na vsakem igralnem mestu po dve zelo dobri reprezentantki. Le za primer: na desnem krilu je bila moja prva izbira Olga Čečkova, njena rezerva pa kar 14 let mlajša Neli Irman, kajti v slovenskem ženskem rokometu je takrat zevala velika generacijska luknja, ki nas je skoraj vedno stala še boljših dosežkov.
Toda Adžić ima pred slovenskimi trenerji še eno veliko prednost na letošnjem EP: kot selektor je vajen zmagovati na velikih tekmovanjih, saj je bil s Črno goro leta 2012 prvak Evrope in olimpijski podprvak.
Brez dvoma. Ko veš, na kakšen način je treba zmagovati, ko imaš za sabo bogate tovrstne izkušnje in ko marsikaj osvojiš, je to zelo velika prednost pred drugimi. Domači ali tuji selektor? Jaz jih nikoli ne delim na domače in tuje, ampak na dobre in slabe. Če tujec prinese Sloveniji vrhunske rezultate, je dobrodošel in me nič ne moti, če pa zagovarjam slovensko stroko, bi raje videl Slovenca na selektorski klopi. Mogoče mi marsikdo ne verjame, a želim si, da bi Adžić tudi s Slovenijo dosegel vrhunski rezultat na domačem Euru in da bi izboljšal moje deveto mesto z EP pred 18 leti.
