To je bil profesor Toplak, ki je pripovedoval (le poglejte si posnetke), kako je na začetku osemdesetih hotel oditi na zagovor doktorata v ZDA, a mu je Udba vzela potni list. Udbaš je Toplaku očital, da gre v ZDA pisat novo slovensko ustavo. Ker je on tega sposoben. Oni (Udba) to zanesljivo vedo. Očitno je partija, katere orodje je bila Udba, ocenila, da je za pisanje nove, odcepitvene ustave še prezgodaj. (Kolikor vem, se je za g. Toplaka dobro izšlo – vseeno je uspel doktorirati.) Prezgodnje kikirikanje bi lahko pripeljalo do posega JLA. To so namreč bila leta, ko so bili obračuni s separatisti še zelo krvavi (v istem času je bilo vsaj tisoč mrtvih na Kosovu).
Leto ali dve prej – v letu 1979 – je umiral naš elitni politik, Edvard Kardelj, in ob postelji umirajočega se je zbrala slovenska politična smetana. Poleg drugih virov je nazadnje o tem govoril tudi prof. Lukšič na Faktorju. Kardelj je prisotnim diktiral svojo politično oporoko: »Z Jugoslavijo ne bo nič, spravite Slovenijo ven.« Temu imperativu je Kardelj z novo jugoslovansko ustavo trasiral odprto pot, pet let prej. Spomnite se, Bučar in tovarišija so se pri odcepitvenem manevru v letih 1990 in 91 sklicevali prav na Kardeljevo ustavo iz leta 1974. Nasploh je Kardeljeva vloga pri osamosvojitveni sagi Slovenije permanentna in dolga več desetletij. Že pred 2. svetovno vojno je namreč napisal traktat »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«. Že takrat se je torej začelo.
Konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih, ko je bil kasnejši, prvi osamosvojitveni predsednik vlade še zaposlen na Urbanističnem institutu v Ljubljani, je mladi Peterle enkrat tedensko iz službe odhajal nekoliko prezgodaj. Mudilo se mu je na sestanke t. i. Črne internacionale. Beri: katoliški intelektualci in kleriki so tedensko tiščali glave skupaj. Vsi na Urbanističnem institutu so to vedeli. To je vedela tudi slovenska Udba.
Osemdeseta leta, leta narodovega prebujanja, so nasploh bila zanimiva. Partija je v letu 1981 dopustila ustanovitev Nove revije, kjer so napredni intelektualci čedalje bolj odkrito pripravljali teoretične podlage za dan X. Pred jugoslovansko javnostjo so slovenska partija in novorevijaški intelektualci skoraj desetletje igrali vlogo dobrega policaja (partija) in hudobnega policaja (intelektualci), vse do odhoda slovenske partijske delegacije z jugoslovanskega kongresa komunistov, s čimer so Pučnikovim dali zeleno luč za terminalno fazo.
V predbožičnem času leta 1990 je Jože Pučnik, »seznanivši se« z rezultati plebiscita, izjavil: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.« Zdaj primerjajte to izjavo s tisto Kardeljevo iz leta 1979. Ne more biti dvoma, da je Pučnik parafraziral Kardelja. V omejenem prostoru, ki ga imam na razpolago, vam ne morem postreči z vsemi indici in dokazi, a že našteto me napeljuje (post festum, seveda) k jasni ugotovitvi:
Slovenska osamosvojitev je bila partijski projekt, pri katerem so Demosovci odigrali vlogo koristnega idiota. In k jasni skepsi: nisem prepričan, da je bila osamosvojitev najboljši izhod, Slovenijo smo obranili že leta 1984, ko nas je kulturnik Ciril Zlobec obvaroval pred skupnimi jedri. Kot asimetrična federacija bi se zasužnjujočemu globalizmu precej lažje upirali.
Predlagam Demosovcem, naj se nehajo smešiti in naj Pučnikove dneve prepustijo zgodovini. Svoj intelektualni fokus, če ga še kaj imajo, naj raje usmerijo v izhodno strategijo. Mar ne vidijo, da Evropa in svet razpadata?
Rado Krušič, Žalec