Kaj se dogaja s to našo državo? Kam in kdaj smo zašli s poti? Kdaj so nas posvetno cerkvene elite zavedle ter speljale proč od poštenosti in človeškega sobivanja? Kdo poimensko nosi odgovornost za posamezne zgrešene poteze? Idejne, filozofske, ekonomske, vojaške, tudi medijske, nasploh družbene?
Čim človek začne govoriti o odgovornosti, naletim na iste obraze na RTV SLO in vseh drugih medijih, kjer uredniki, novinarji in lastniki večkrat tudi v spregi s politiko krojijo javno mnenje. Naj ne bo ta bodica razumljena napačno. Ampak človek se resnično vpraša: Kam so izginili pokončnost, strokovnost, neodvisnost, zakonitost in predvsem poštenost? Mislim na sistem in vse nas posameznike v njem. Vsi ali veliko število predvsem odločevalcev v sistemu, smo postali neobčutljivi za stiske soljudi. Konkretna odgovornost odločevalce sicer lahko osebno celo boli in jih prizadane, a vseeno še tisočkrat bolj bolijo krivice, ki jih navedeni prizadanejo ljudem.
Kako to, da se konkretne zgodbe toliko časa rešujejo in celo ne rešijo na sodiščih? Ali je resnično kriv in odgovoren kader, ki da ga je premalo, ki se seli s sodišč na bolje plačana odvetniška in druga mesta, kader, ki ima menda »premalo« znanja za zapletene primere ter še in še vprašanj, ki so več ali manj neodgovorjena.
Glede sistemskih nepravilnosti, ki so bolj vidne kot skrite ter zahtevajo vsebinske spremembe, so sprenevedanja tudi nove vlade nepotrebna. Kmalu bo ali pa je že minil čas, ko so se sedanji oblastniki še lahko sklicevali na prejšnjo avtokratsko vlado Janeza Janše. Tudi vsi v ovce preoblečeni politični volkovi, ki danes zagovarjajo sodelovanje (?!), ne morejo skriti svoje volčje nravi. In vse skupaj pač zahteva vsebinske ter sistemske zakonske popravke, ki so nujni. Če nekdo celo življenje dela v nekem sistemu, npr. pravosodju ali zdravstvu, bo verjetno že vedel, da je treba spremeniti kakšen člen v zakonu o kazenskem postopku in doseči, da bodo posamezniki zaradi majhnih poštnih nabiralnikov »malo« bolj dosegljivi. Tudi na delovnem mestu. Pa čeprav je to državni zbor. Ali pa denimo v zdravstvu doseči enakopravnost dostopa vseh ljudi do zdravnikov. Vse skupaj veliko hitreje kot do sedaj.
Dovolj je filozofiranja in izgovarjanja. Tudi jok ne pomaga več. Treba je enostavno izvesti tiste spremembe, ki so predpogoj za napredek v družbi. Kako to doseči, pa tudi ni več nobena skrivnost. Če pa je, potem nimamo pravih odločevalcev.
Ukvarjanje samih s sabo in politična kupčkanja, nesposobnost določanja prioritetnih nalog, so samo voda na mlin janšizmu, ki stoji pred vrati. Tudi nesposobnost opredelitve za mir počasi kaže svoje »uspešne« rezultate življenja.
Skratka, zaupanje ljudi se počasi pridobiva in zelo hitro izgubi. Kljub aktivni pomoči »spotikačev« je vendarle že več kot skrajni čas še za kakšno pozitivno potezo. Torej tudi pritegnitev ljudi na volišča, da se preteklost preseže in da končno gremo že enkrat naprej. Ne le na preteklih aprilskih volitvah, tudi na prihodnjih predsedniških ter lokalnih. Vsi skupaj, zaradi mene tudi s temi, ki nas spotikajo. Bodo pač ostali za nami, saj spotika se tako in tako od zadaj, kajne?
Miloš Šonc, Grosuplje