»Upam, da v drugem krogu sledi spopad dveh vizij, ne spopad vrednot,« je dejal predsednik največje opozicijske stranke. Postregel je z velikokrat prežvečeno ugotovitvijo, da mora predsednik zastopati vse državljanke in državljane in da kandidati ne kandidirajo s programom, ampak vizijo. Takšna ugotovitev zahteva nekoliko bolj natančno pojasnilo.
Kaj razumemo pod izrazom vrednota?
V vseh obdobjih človekovega razvoja so imele vrednote pomembno vlogo. O vrednotah so govorili in pisali misleci in filozofi že davno v zgodovini in postopoma postavljali temelje, ki so se in se še porajajo v družini ter v posameznih manjših ali večjih skupinah ljudi. Nedvomno je tudi država tista, ki mora s svojim šolskim in celotnim izobraževalnim sistemom ter širšim družbenim okoljem skrbeti za nadgradnjo vrednot v omenjenih skupinah.
»Vrednote so posplošena in relativno trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, oziroma prepričanja o tem, kaj je dobro ali prav in za kaj si je vredno prizadevati. Usmerjajo naše interese, predstavljajo življenjska vodila posameznika in družbe in v veliki meri vplivajo na obnašanje ljudi.« (Musek, 2000)
»Vrednote so prepričanja, na podlagi katerih posameznik deluje s pomočjo preferenc. V vrednotah se kažejo naši cilji, ki odsevajo naš kulturni in duhovni razvoj.«
(Kahle, 1996)
Seveda je še veliko definicij različnih avtorjev, s katerimi še bolj natančno opredeljujejo posamezne vrednote, kot so negovanje poštenosti in pravičnosti, življenje in sobivanje v medsebojnem razumevanju in spoštovanju, družina, ljubezen, zdravje, solidarnost,vrednote miru in nenasilja in mnogo drugih.
Spomniti morava tudi na vrednote, ki so bile v času osamosvajanja Slovenije sestavni del pričakovanj vojnih veteranov in velike večine prebivalcev Slovenije, vezanih na vzpostavitev Slovenije kot samostojne, demokratično urejene države, ki bo temeljila na pravni državi ter spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ki bo prebivalcem omogočila, da sami odločajo o socialnih, kulturnih, okoljskih, ekonomskih, varnostnih in drugih vitalnih vprašanjih delovanja in razvoja slovenske družbe in države. In te vrednote in druge, ki so zapisane v ustreznih aktih Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Zveze policijskih veteranskih društev Sever, so še vedno vodilo našega delovanja.
Spomnimo se izjave prvaka opozicije. Ali je mogoče verjeti, da nekdo, ki je celo med ustanovitelji skupine ljudi, ki sebe naziva združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, noče govoriti o vrednotah? In temu sledi vprašanje, kakšna bo to skupnost in država, v kateri se o vrednotah, ki so na splošno civilizacijsko cenjene, ne bomo pogovarjali in predvsem živeli. Postavlja pa se tudi vprašanje, zakaj noče, da bi kandidata govorila o vrednotah. Mogoče pa bomo na ta in druga vprašanja dobili odgovore obeh kandidatov v naslednjih soočenjih do odločilnega zadnjega kroga volitev.
Ali moramo kot posamezniki in kot skupnost imeti vizijo?
Odgovor je pritrdilen in prvak opozicije ima prav, ko od obeh kandidatov pričakuje predstavitev njune vizije prihodnosti. Kako bomo živeli in preživeli obdobje vojn in različnih kriz, v katerem živimo, in kako vidita prihodnost Slovenije? O tem morata govoriti in svojo vizijo predstaviti javnosti, brez leporečja in ponujanja operativnih rešitev. Predvsem pa vizije ne smeta zamenjevati s sanjami o oddaljeni prihodnosti, čeprav je vizija vabljiva podoba želene prihodnosti.
In čemu takšna želja po razpravi o prihodnosti, ko imamo tako doma kot tudi v Evropi številne izzive, katerih reševanje bo imelo odločilen vpliv na naše življenje in o katerih mora razmišljati bodoči/-a predsednik/predsednica? Predvsem zato, da se čim manj govori o preteklosti, v kateri so imeli posamezniki, še vedno aktivno sodelujoči v slovenskem političnem življenju, pomembne vloge. In naj ostane čim manj možnosti, da se njihovi »dosežki« potisnejo v »temno vežo zgodovine«.
Se še spomnite, gospe in gospodje?
V zaključku najinega prispevka ne želiva zahajati v zgrešene ekonomske odločitve, ki so povzročile ogromne negativne finančne in materialne posledice. Tudi ne o neposredni pretvorbi družbene lastnine v privatno, ustvarjene z delom pridnih rok prebivalcev Slovenije skozi desetletja. Še manj o trgovini z orožjem in poskusih političnega prevrata ter tridesetletni stalni destabilizaciji slovenske družbe, ne glede na to, kdo vse je v teh rabotah sodeloval.
Spomniti pa želiva na nekatere dogodke, ki so imeli in še imajo vpliv na naše življenje v mirnem in varnem družbenem okolju. Za takšno državo, v kateri bodo ljudje živeli v miru in se počutili varno, so številni posamezniki in tudi avtorja tega zapisa delali od leta 1990 dalje. Tudi kot aktivna udeleženca osamosvojitvene vojne, skupaj s številnimi udeleženci iz vrst slovenske teritorialne obrambe in milice, in zato imava ne samo pravico, ampak tudi dolžnost izraziti svoje ogorčenje nad nastalimi razmerami.
Spomniva. Obdobje 2012–2014 je bilo obdobje ljudskih protestov v skoraj vseh večjih mestih po Sloveniji. Pred temi protesti so bile ustanovljene ekstremistične skrajnodesničarske skupine, ki so se povezale s sorodnimi organizacijami v Evropi in organizirale celo srečanje v Ljubljani. O tem je bil posnet dokumentarni film Koalicija sovraštva, ki je sicer bil predvajan na nacionalni TV, danes pa je še vedno v »bunkerju«. Le zakaj?
Sledilo je obdobje, ko so se na gradbišče džamije metali svinjski kadavri, v vrata muzeja v Novem mestu so vrgli molotovko, sežigala se je knjiga prvega predsednika RS, preprečevati so se začela javna zbiranja, širiti se je začel sovražni govor, lažne novice in medijske manipulacije so polnile naš vsakdan, verbalne grožnje s smrtjo posameznim politikom, lastninjenje zaslug za osamosvojitev Slovenije, obtožbe o veleizdaji, laži o razorožitvi TO in zatajitev njene vloge v pripravah na osamosvojitveno vojno, napadi na medije in novinarje ter uničevanje STA in sedaj javne RTV. Pa verjetno še kaj, za kar nimamo informacij.
Reakcije najbolj odgovornih? Mlačne, odvisne od politične ali strankarske legitimacije povzročiteljev, ali pa jih sploh ni bilo. Zato se danes ni treba čuditi razmeram, v katerih smo se znašli, kajti logičen vrhunec tega početja je bil vnaprej znan in posamezniki smo nanj opozarjali. Fizično nasilje kot nadaljevanje verbalnega. Čudimo se lahko le tistim, ki slepo verjamejo v resnice tistih, ki so in še vedno pomagajo ustvarjati razmere, v katerih ni lepo živeti.
Pozivanje na volitve – rešitev ali še ena manipulacija
Smo pred drugim, zadnjim krogom predsedniških volitev. Politične stranke in vidni posamezniki pozivajo volilce k čim večji udeležbi. Glede na vedno slabšo udeležbo na različnih volitvah in referendumih je takšno pozivanje razumljivo, čeprav bi bilo veliko bolje, da bi državljanke in državljani razumeli svojo pravico in dolžnost udeležiti se volitev. Še veliko bolje bi bilo, če bi vsakokratna oblast ali še bolje celotna slovenska politika delala tako, da z rezultati svojega dela in obnašanja volilk in volilcev ne bi odvračala, ampak privlačila. Ampak za kaj takega je potrebna drugačna politična kultura, kot jo imamo priložnost opazovati že desetletja. In takšna politična kultura je vzrok opisanim pojavom, vključno z uporabo fizičnega nasilja.
Iz opisanega je dovolj jasno, da je razprava o vrednotah v predsedniški kampanji ne samo dobrodošla, ampak celo nujna. Na pozitivnih vrednotah temelji vsaka skupnost in tudi naša država. In kar je najbolj nujno pri razumevanju zapisane ugotovitve: samo preračunljivi in nesamozavestni politiki bi razpravo o vrednotah obarvali z ideološkimi barvami.
Vojni veterani vemo, koga bomo volili!