Mislim svoje mesto: Redoljubno razpotegnjeni Plečnik

Vesel sem množice kovinskih stojal, na katera lahko priklepamo kolesa. A kaj, ko nekateri mislijo, da so postavljena zato, da kolesarji svojih koles ne bi puščali nikjer drugje. V sredo zjutraj sem se čez prazen Pogačarjev trg pripeljal do pokrite tržnice. Ko sem se čez nekaj minut vrnil s štruco kruha, me je na sedežu čakal listek v plastiki, na kateri je pisalo OBVESTILO. »Tu ne smete parkirati kolesa,« je rekla delavka Ljubljanskih parkirišč in tržnic, katere prstni odtisi na plastiki so bili še topli. »Saj nikogar ne ovira,« sem se uprl. »Zdaj ne, ampak če bi tako parkiralo trideset ljudi, se ne bi dalo mimo,« je delavka pogumno branila logiko navodila, ki ga je dobila od svojega šefa. Povedala je, da se kolesa na tržnici lahko pušča le ob njim namenjenih stojalih, in odhitela delat red drugam.