Nekoč, nekaj desetletij nazaj, je veljalo, da si izpit za vožnjo po mestu opravil šele takrat, ko si se brez poškodb na avtu vrnil iz italijanskega obalnega mesta. Spomnim se, da sem za to izkušnjo prejela v uporabo družinsko »ladjo«, ki je kljub začetnemu strahu in po nekaj sto prevoženih kilometrih postala moja največja zaupnica. No, vsaj tako sem doživljala nekoč stričev renault 18, ki je v začetku devetdesetih let veljal za luksuzno družinsko limuzino. V takratnem novomeškem IMV so leta 1973 začeli serijsko proizvodnjo modela renault 4, v omejenih količinah pa je bilo sestavljeno tudi nekaj vozil renault 12, renault 16 in renault 18. In moja ladja je bila že takrat namenjena meni, ali kot se je stric rad pošalil – takrat je že bil upokojen direktor uspešnega novomeškega podjetja, dekle potrebuje varen avto. Žal je umrl preden sem lahko sedla za volan, zato pa je bila nekaj let kasneje velika čast voziti njegov avto.
Spomnim se, da je bila moja ladja v očeh novopečene voznice pravzaprav letalonosilka. Ko si sedel vanjo, nisi videl sprednjega konca, še manj zadnjega. Da sprednjih blatnikov niti ne omenjam. Takrat niti sanjali nismo, da bodo že čez nekaj deset let avtomobili opremljeni s senzorji, ki piskajo praktično ob vsaki še tako majhni oviri. In cigaretni vonj, zažrt v blago sedežev, je do zadnjega dne vožnje spominjal na prevožene kilometre na relaciji Beograd-Drča-Ljubljana.
In prva vožnja v Trst? Zmaga, brez praske na avtomobilu in spoznanje, da ima večji in močnejši, ni nujno tudi najbolj pameten, vedno prednost. Ali je bila kriva ljubljanska registracija ali mlado dekle, ki se je z belimi členki na obeh rokah trdo oprijemala volana, danes ni pomembno. V pičlih nekaj sekundah sem osvojila vožnjo treh avtomobilov po dveh pasovih, kot tudi spretno izogibanje vesp z leve in desne strani. Tudi nekaj italijanskih kletvic sem si kasneje prevedla. Še danes pa ostaja tabu parkiranje v parkirni hiši železniške postaje. Kako sem pred leti lahko vanjo zapeljala s svojo letalonosilko, se ne spomnim. Se pa dobro spomnim zadnjega izleta, ko sem pošteno »zašvicala«, tudi zaradi konstantnega piskanja sprednjih senzorjev, ko sem v garažo in v označeno parkirno mesto »tlačila« družinsko in po dolžini in širini ne največjo mazdo.
