Ko se ljudje odločajo za nakup avtomobila, dostikrat naredijo dve (veliki) napaki: kupijo prevelikega in premočnega glede na dejanske potrebe. To prevedeno pomeni tudi, da zanj odštejejo več denarja, kot bi bilo smiselno. Po klasičnih majhnih avtih – s svetlimi izjemami, kot je v Sloveniji prodajni prvokategornež renault clio – ni posebnega povpraševanja, pa čeprav se zdijo za mestna potepanja kot naročeni, pa še denarnice ne izpraznijo povsem. »Ime mi je civic in sem mestni avto,« se predstavlja honda, ki je na cesto zapeljala pred 50. leti s poslanstvom, da je namenjena mestnim uporabnikom avtomobila. To se je kasneje spremenilo, zadnja generacija, že 11. po vrsti, sodi v precej večji golfov razred. Vseh generacij so skupno prodali več kot 27 milijonov enot.
A tokratna zgodba bo osredotočena na prvo, ki so jo kot dvovratni kupe predstavili julija 1972, kmalu ji je sledil trivratni hatchback. Pogon je bil speljan na prednji kolesi, kljub dolžinski meri od 3,4 do 3,55 metra pa je civic ponujal veliko prostora in si pridobil ugled varčnega (poraba na avtocesti pod 6 litri), zanesljivega in okolju prijaznega štirikolesnika. Za Hondo je pomenil vstopnico v svet množičnih serijskih avtomobilov, dobro se je prodajal tudi zunaj meja Japonske. Šlo je za prvi Hondin avto, ki je bil oblikovan moderno in v skladu z evropskimi zahtevami, na roke mu je šla tudi naftna kriza, ki je bila še posebej izrazita z letom 1973.
Pri razvoju sodelovali dve moštvi
1,2-litrski bencinski motor je imel moč 50 konjev (37 kW), ročni menjalnik je bil štiristopenjski. Za doplačilo si je bilo moč omisliti dvostopenjskega polsamodejnega, radialne pnevmatike, klimatsko napravo in brisalec na zadnji šipi. V Evropi se je odlično prodajal na Otoku, prav tako tudi onkraj Luže, ko je zavoljo naftne krize prišlo do prodajnega zasuka v smer majhnih avtov. Ker so severnoameriški varnostni standardi zahtevali, da odbijač zdrži udarec pri hitrosti 8 kilometrov na uro, je civic v dolžino pridobil 18 centimetrov, ponudili so tudi močnejši motor (39 kW/53 KM), ki je edini ustrezal strogim kalifornijskim emisijskim standardom. Na voljo je bil tudi petstopenjski ročni menjalnik in pa karavanska različica z dolžinsko mero 4,1 metra. Leta 1974 so prodali več kot 100.000 civicov, med njimi je bila tudi športna različica 1200 RS, ki je bila naprodaj zgolj na domačem trgu in z močjo 76 konjev (56 kW). Ob Japonski so civica sestavljali tudi na Novi Zelandiji in v Indoneziji.
Dežela vzhajajočega sonca je bila v tistem času znana po organizaciji velikih športnih dogodkov, kot so na primer olimpijske igre, svetu pa so se želeli dokazati tudi kot izvrsten proizvajalec avtomobilov. Civic je bil prva honda, ki so jo razvijali projektno s pomočjo dveh moštev in pri kateri niso obveljala zgolj navodila Sichira Honde, ustanovitelja znamke, ki je sicer veljal za možakarja z dovršeno spretnostjo in genialnostjo. »Vedeli smo, da razvijamo avto, ki ni popoln. Je odličen v določenih stvareh, a pomanjkljiv na drugih področjih. Želeli smo si običajnega avta, ki bo dovolj kakovosten, da bo prepričal množice,« je dejal Hiroshi Kizawa, šef razvoja. Ni šlo za enostaven in hiter proces, narediti lahek avto je namreč zahtevalo veliko časa in frustracij. Cilj pa je bil, da bo čim lažji in posledično tudi z gorivom varčnejši. Na koncu se je teža ustavila pri 680 kilogramih.
Težave z rjo so bile izrazite
Še pred začetkom razvoja je japonska vlada zasnovala program ljudskega avtomobila, katerega potniški prostor je bil omejen na vsega pet kvadratnih metrov. To je seveda omejilo mere civica tako v dolžino, višino kot tudi širino. »Originalni civic je imel zadaj bolj gladke linije in z značilnim prtljažnikom. Toda iz dneva v dan je avto postajal krajši in krajši. Na koncu smo se odločili, da izločimo prtljažnik,« je še dejal Kizawa. Odločitev je bila zadetek v polno, civic pa je tri leta zapored postal japonski avto leta.
Prva generacija civica je bila znana po težavah z rjo, ki so bile izrazite že tri leta po nakupu v državah, kjer so pozimi v prometu uporabljali sol. Ameriška podružnica je tako vsem lastnikom letnikov od 1975 do 1979 ponudila brezplačno zamenjavo blatnika ali pa denarno odškodnino. Ker so bile honde tako zelo ranljive na korozijo, je NHTSA odredila varnostni vpoklic. Na obsežno popravilo večjega dela vzmetenja so vpoklicali 936.774 vozil, narejenih med 1. septembrom 1972 in 1. avgustom 1979. To je bil največji vpoklic med vsemi znamkami, ki so jih uvozili v ZDA, civic pa je imel med rabljenimi avtomobili zavoljo rje slab sloves. Posledično so cene danes različne, saj je prvo generacijo moč kupiti že za štiri dolarske tisočake, dobro ohranjene dosegajo tudi do 34 dolarskih tisočakov.
