V vse glasnejših in odločnejših zahtevah po ustanovitvi lastnih narodnih držav jim je bilo v posebno oporo in spodbudo Wilsonovih 14 točk za dosego miru, ki jih je ta ameriški predsednik javno objavil še pred koncem vojne in se nanje opiral tudi na pariški mirovni konferenci januarja 1919. Kot najpomembnejša in najbolj odmevna točka je bila pravica avstro-ogrskih narodov do samoodločbe. Kljub temu da so Čehi in Slovaki že sredi oktobra objavili, da gredo na svoje, da so Madžari svoj del prej skupne državne vojske izvzeli iz skupnega poveljevanja, da so južnoslovanski narodi že z majniško deklaracijo dali jasno vedeti, da ustanavljajo svojo samostojno državo, sta avstrijski cesar Karel in ministrski predsednik Hussarek 17. oktobra objavila manifest, s katerim sta narodom te večnarodne skupnosti ponudila veliko avtonomije in federalno ureditev države, čeprav so člani vlade temu še nekaj dni prej odločno nasprotovali. V splošnem neredu so se začele pojavljati nepreverjene vesti, da naj bi se del prihodnje federacije, poseljen pretežno s slovenskim in deloma hrvaškim življem, imenoval Ilirija, aktivisti Hrvaške stranke prava pa so objavili načrt o ustanovitvi samostojne hrvaške države, ki naj bi se ji priključili še Slovenci.
Naznanilo cesarjevega manifesta
Dunaj, 16. oktobra. Načelniki strank poslanske zbornice so bili danes povabljeni na konferenco k ministrskemu predsedniku baronu Hussareku na posvetovanje o proklamaciji, s katero naj bi vsa javnost izvedela, da so odrejene priprave za ustanovitev narodnih držav in narodnih vlad v Avstriji in da je ta ustanovitev že sklenjena. Baron Hussarek je načelnikom strank sporočil, da bo proklamacija izšla že jutri. Pri sprejemu je baron Hussarek med drugim sporočil, da bo proklamacija vsebovala poziv, da naj se sestanejo narodni zbori avstrijskih narodov. Ti narodni zbori imajo nalogo izvršiti volitev narodnih vlad. Proklamacija pomeni torej preustroj Avstrije v zvezo narodnih držav.
V parlamentarnih krogih zatrjujejo, da se naj ustanove na avstrijskih tleh: 1. nemško-avstrijska država, 2. češka država, 3. ilirska država in 4. rusinska država.
Na ustanovitev poljske države se ne misli.
Cesarjeva proklamacija bo pozvala narode Avstrije, da naj se v svojem naselbinskem ozemlju konstituirajo kot države.
Kakor je zvedel »Abend«, bo meja rusinske države San. Mejo med Ilirijo in nemško Avstrijo naj bi tvorila Drava. Češka država naj bi ne obsegala nemških delov Češke. Trst naj bi po želji svojega prebivalstva dobil izjemno stališče. (…)
Slovenec, 17. oktobra 1918 (Druga izdaja)
Jugoslovani ne odnehajo od svojih zahtev
Dočim so Čehi izvedeli o nameri vlade tik pred konferenco, načelnik Jugoslovanskega kluba dr. Korošec ni mogel biti pravočasno informiran in se je podal k baronu Hussareku, ki ga je bil nujno povabil na važen razgovor, ne da bi bil navedel predmet tega razgovora.
Na tem razgovoru je baron Hussarek sporočil dr. Korošcu, da se bo jutri izdal manifest cesarja Karla, v katerem sporoča cesar svojo voljo, da se Avstrija izpremeni v federacijo narodnih držav. (…) Ko se je dr. Korošec vrnil od ministrskega predsednika barona Hussareka, se je zvečer vršila v poslanski zbornici skupna seja predsedstev Češkega svaza in Jugoslovanskega kluba. V tej seji se je konstatiralo, da vlada v vseh zadevah, ki se tičejo nove ureditve, kakor tudi v vseh vprašanjih nadaljnjega postopanja popolno soglasje. (…)
Slovenec, 17. oktobra 1918 (Druga izdaja)
Pred proklamacijo – »Ilirije«
Wilsonov odgovor Avstro-Ogrski še ni razglašen širši javnosti. Dunajska vlada pa je že obrnila plašček po Wilsonovem vetru. Še predvčerajšnjem je kronski svet odklonil federalizacijo Avstrije, včeraj pa je isti kronski svet sklenil federalizirati avstrijsko državo ter ustanoviti štiri narodnostne države. (…)
V dunajskih političnih krogih je razširjeno mnenje, da bo severno mejo Iliriji določil sporazumno z dr. Šusteršičem nemški »Volksrat«, Italijani bi mejo določili na jugu, Madžari pa na vzhodu. Ilirija naj bo vzor dokaza, kako bi izgledala po avstrijskem receptu narodna samoodločba v praksi.
Čudno ni, da pride avstrijska vlada v vojnem času, ko živi v Avstriji vse od nadomestkov, tudi na misel, dati našemu narodu za Jugoslavijo, če tudi najslabejše vrste nadomestek. Kaj je mar dunajski gospodi, če bi tudi izgubili na mejah na stotisoče najboljših Slovencev ? Kaj jim mar, če bi prišli tako pod tujčevo peto naši najlepši kraji Slovenske Gorice in Gosposvetsko polje, kjer je tekla zibelka naše narodne samostojnosti? Wilsonu je treba vreči v oči nekoliko peska, in čez dva, tri dni – če dunajskim mogotcem ne bo všeč – se bo tudi lahko Ilirija preklicala.
Prav resno! Avstrijska vlada, ki prihaja danes s predlogom Ilirske države, ni resna. Dokazuje, da ne pozna niti abecede naše narodnostne meje, potrjuje, da nima niti pojma o našem gospodarskem položaju. Celemu svetu pa naznanja, da je sedela na ušesih, ko je naš troedini narod SHS opetovano in nevzdržema zahteval samostojno in neodvisno »Jugoslavijo«. (…)
Slovenski narod, 17. oktobra 1918
Ilirija
Mi živimo v demokratični dobi. Demokracija je danes vodilna misel evropske in svetovne politike in preko tega principa ne moremo več nazaj. (…)
Demokratični princip zahteva samoodločbo narodov. Wilson zahteva – to je tudi dunajska vlada priznala – da dežele in narodi ne smejo biti več predmet kupčij med državami, ampak da je samo in edino le narod, ki na tej ali oni zemlji stanuje, upravičen odločevati o svoji usodi in o svoji državni pripadnosti. To svojo določbo more narod izraziti ali po svojih zakonito izvoljenih zastopnicah (seveda po demokratičnem načelu splošne volilne pravice) ali pa s svojim plebiscitom, t. j. z ljudskim glasovanjem. Na vsak način pa demokratično načelo popolnoma izključuje vsak dekret od zgoraj. Dunajska vlada se tega principa ni držala, ko je ustvarjala Ilirijo in to je prvi vzrok, da jo odklanjamo.
Novice, 18. oktobra 1918
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib