»Izhodiščna točka projekta je bila izginjanje rastlinskih vrst,« o uprizoritvi Izginjajoči svet, ki danes ob 18. uri prihaja na veliki oder Lutkovnega gledališča Ljubljana, pojasnjuje režiser Tin Grabnar, ki je predstavo zasnoval skupaj z dramaturginjo Tjašo Bertoncelj. »Kot ugotavljajo znanstveniki, smo sredi šestega velikega izumrtja, toda nanj običajno gledamo skozi perspektivo živali – vsi vemo, da so nosorogi in orangutani ogroženi, precej manj pa se zavedamo, da se zaradi okoljskih sprememb, ki jih povzroča človek, enako dogaja z rastlinami; na leto izumre več deset tisoč vrst, vendar popolnoma natančnih podatkov o tem pravzaprav ni.«
Kot dodaja, je želel zato na trenutne razmere pogledati v perspektivi rastlin in pri tem poudariti njihov pomen, opozoriti na krčenje ter uničevanje naravnih habitatov, predvsem pa spodbuditi večjo občutljivost do rastlinskega sveta. »Rastline imajo namreč lastno življenje, ki je zelo zanimivo in tudi nadvse večplastno, vendar pa poteka v drugačni časovni razsežnosti kot naše in se ga zato ne zavedamo dovolj. Z videoposnetki in tehniko fotografiranja s časovnim zamikom poskušamo v uprizoritvi pokazati raznovrstne življenjske procese rastlin, ki jih s prostim očesom ne zaznamo, ter omogočiti gledalcu, da v njih prepozna enakovredna bitja, ki se na svoj način borijo za obstoj. In ta boj rastline danes izgubljajo.«
Od semena do cvetlice
S tematiko okolja se je – ravno tako v Lutkovnem gledališču Ljubljana – ukvarjal že v gledališkem dokumentarcu Nebo nad menoj (2020), v katerem otroci spremljajo zgodbo polarnega medveda ter njegovega soočanja s posledicami podnebnih sprememb, istega leta pa je sledila tudi uprizoritev za odrasle Tihožitje, ki je s precej zaostrenimi sredstvi, kot je bila animacija mrtvih in nagačenih zajcev, premišljevala tako razmerja med življenjem in smrtjo kot dvojnost našega odnosa do živali. »Izginjajoči svet je po nekaterih načelih soroden Tihožitju, predstavi pravzaprav tvorita nekakšen diptih – če se je Tihožitje osredotočalo na odnos človeka do živali, gre tukaj za razmišljanje o našem odnosu do rastlinskega sveta. Kljub tej bližini pa sta si uprizoritvi hkrati tudi precej različni,« ugotavlja Grabnar. Predstava preigrava različne žanre in medije, saj prepleta dokumentarne vsebine z igranimi, ima izrazito vizualno razsežnost, prestopa pa tudi v film.
Kot pojasnjuje, je od prve zamisli za predstavo minilo več kot leto dni, proces pa je bil vse od takrat dokaj intenziven – nekaj časa je zahtevala podrobna raziskava teme, še več ga je šlo za terensko delo, najprej za iskanje ogroženih rastlin v bližnjem okolju, zatem še za snemanje (avtorica videa je Vesna Krebs); beleženje življenjske poti rastline od semena do odraslega primerka je trajalo več kot pol leta. Sledil je izbor materiala, ki bo uporabljen v predstavi, in iskanje primerne uprizoritvene strategije. »Okoljska problematika je za obravnavo v gledališču precej kočljiva, saj se lahko kaj hitro znajdeš v pedagoški ali pridigarski vlogi. Zastavljeno temo smo želeli na odru razpreti zelo jasno, ne da bi pri tem žugali z neke moralno vzvišene pozicije.«
V iskanju pravega učinka
Med razmišljanjem o ustrezni formi uprizarjanja so se odpirala še druga vprašanja, med katerimi je bila tudi zagata estetizacije tragedije, kot pravi. »Ko postaviš neki predmet na oder, ga s tem seveda nujno umestiš tudi v določen estetski kontekst; ko torej govorimo o izginjajočih rastlinah, jih hkrati postavljamo v gledališki okvir z jasnim namenom, da bi v gledalcu sprožili neka občutja, doživetja, čustvene odzive. To je lahko seveda na neki način sporno, podobno kot je bilo pri Tihožitju – naravni svet izrabljamo za svoje potrebe oziroma za usmerjanje miselnega procesa občinstva, pa četudi želimo pri tem širiti prav zavedanje o propadanju naravnih okolij zaradi posledic človekovega delovanja.« Pomembno se mu je zdelo, da ta protislovja in pomisleke naslovi tudi v sami predstavi. »Skozi pretresljivost realnih zgodb iz našega domačega okolja, ki v uprizarjanju dobijo estetsko funkcijo, se zato sprašujemo tudi o tem, kaj moram kot posameznik sploh doživeti, da ne bom samo uvidel, da smo v težavah, temveč bom za njihovo reševanje tudi kaj naredil.«
Osrednja nit predstave je predstavitev treh propadajočih habitatov v naši neposredni bližini, in sicer so to alpsko visokogorje, nižinski travniki ter močvirja. Ta se prepleta z igranim ozadjem nastajanja dokumentarnega filma, kar vključuje tudi različne dileme, ki so se odpirale skozi oblikovanje predstave, vključno s temo posredovanja znanja in iz njega izhajajočega (ne)delovanja. Tukaj se kot nevsakdanja metafora ponuja tudi snemalni studio kot tak. »Nekatere rastline, ki smo jih posneli, bodo morda že kmalu res obstajale le še na posnetkih, kot na primer velikonočnica, ki jih je v naravi samo še kakih 1500, ali alpska možina, ki jo najdemo le še na dveh rastiščih,« sklene Grabnar. x
