Kako nadarjeni so kenijski in etiopski atleti, ki na atletskih stezah kraljujejo na dolgih in srednjih razdaljah, kaže pot Eliuda Kipchogeja. Do leta 1999, ko je dopolnil že skoraj 15 let, se ni resno ukvarjal s športom. Vsak dan je pretekel dobre tri kilometre v eno smer, ko se mu je mudilo v srednjo šolo v državi Nandi na zahodu Kenije, blizu največjega tropskega in drugega največjega sladkovodnega jezera na svetu, Viktorijinega jezera. Bil je najmlajši izmed štirih otrok učiteljice. Očeta ni spoznal nikoli, videl ga je le na fotografijah. Leta 2001 je spoznal trenerja Patricka Sanga, olimpijskega podprvaka v teku na 3000 m z zaprekami iz Barcelone 1992. Odtlej je šla njegova atletska pot strmo navzgor.
Že leto pozneje se je tedaj 16-letni atlet uvrstil v kenijsko reprezentanco za svetovno mladinsko prvenstvo v krosu. V Dublinu je Eliud Kipchoge zasedel peto mesto, s kenijsko reprezentanco pa je v ekipni konkurenci postal svetovni prvak. Odtlej je šla njegova pot proti vrhu še hitreje navzgor. Leto pozneje je v Lozani poravnal račune ter v Švici ugnal vrstnike in postal svetovni mladinski prvak v krosu.
Kot se za najboljše tekače v krosu spodobi, so po vrsti vsi vrhunski tudi na stezi, kjer so koraki mnogo bolj stabilni in varni v primerjavi z večkrat blatnimi in spolzkimi konfiguracijami krosov. Istega leta, ko je postal svetovni mladinski prvak, je na stadionu Bislett v Oslu na 5000 m s časom 12:52,61 postavil izjemni mladinski svetovni rekord. Omenjena razdalja je bila njegova najbolj trofejna v stadionski atletiki. Istega leta, 2003, je namreč na svetovnem prvenstvu v Parizu pri rosnih 18 letih postal svetovni članski prvak, potem ko je v izjemnem finišu na dvanajst stadionskih krogov in pol ugnal favorita Maročana Hichama El Guerrouja, še vedno aktualnega svetovnega rekorderja v teku na 1500 m (3:26,00) in eno miljo (3:43,13).
Proge si je delil z Gebrselassijem, El Guerroujem in Bekelejem
Eliud Kipchoge je odraščal v času, ko je bila po mnenju mnogih atletskih strokovnjakov konkurenca na dolgih in srednjih progah najhujša doslej. Hicham El Guerrouj je namreč do leta 2004, ko je v Atenah postal olimpijski prvak na 1500 in 5000 m, puščal drobtinice, po Maročanu pa je svoj pohod začel Kenenisa Bekele, ki je na največjih tekmovanjih na 5000 in 10.000 m od leta 2003 do 2009 (v tem obdobju so bila štiri svetovna prvenstva in dvoje olimpijskih iger) doživel le dva poraza. Kot omenjeno, sta ga na 5000 m ugnala le Kipchoge v Parizu (Bekele je bil tretji) in El Guerrouj v Atenah (bil je drugi). Ob uspehih Eliuda Kipchogeja gre izpostaviti, da je osvojil kolajno tudi na dvoranskem svetovnem prvenstvu, in sicer bronasto leta 2006 v Moskvi na najdaljši razdalji na 3000 m. Ni težko uganiti, da je bil tudi tedaj najboljši Kenenisa Bekele, sijajnega Kenijca pa je ugnal še naturalizirani Katarec Sajf Said Šahin, dvakratni svetovni prvak na 3000 m z zaprekami.
Pred Keneniso Bekelejem je na 10.000 m skoraj desetletje kraljeval legendarni Heile Gebrselassie. Etiopijec je svojo superiornost desetih zlatih kolajn na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih dopolnil v maratonu, ko je v letih 2007 (2;04:26) in 2008 (2;03:59) v Berlinu dvakrat izboljšal svetovni rekord. Gebrselassie je dolgo časa veljal za najboljšega maratonca vseh časov. Do Eliuda Kipchogeja. Kenijec je uspehe legendarnega Gebrselassia nadgradil v vseh pogledih. Preden je postavil maratonske mejnike, je moral narediti še vmesni korak. Izkazati se je moral v polmaratonu. Na 21 km je debitiral leta 2012 v Lillu, z izjemnim časom 59:25 pa je zasedel tretje mesto.
Aprila 2013 je Kipchoge prvič tekel na maratonu, njegov debi pa je bil dih jemljoč. S časom 2;05:30 je postavil nov rekord v Hamburgu, v izjemni konkurenci pa je najbližjega zasledovalca pustil za sabo za kar dve minuti in pol. Jeseni istega leta je prvič tekmoval v Berlinu, kjer je do danes zmagal kar štirikrat. Ob debiju v nemški metropoli leta 2013 je s časom 2;04:05, kar je bil tedaj peti najhitrejši čas v zgodovini maratona, doživel poraz, enega dveh na 17 maratonih, kolikor jih je pretekel v karieri. S svetovnim rekordom 2;03:23 ga je prehitel rojak Wilson Kipsang.
Olimpijskemu naslovu dal pomen
Ko je Eliud Kipchoge leta 2016 v Riu de Janeiru postal olimpijski prvak, je poslušal očitke, da je osvojil naslov, ki v svetu maratona ne pomeni veliko. Najboljši maratonci na svetu so se zaradi visokih zaslužkov, ki so jih bili deležni po vsem svetu, raje odpovedali največjim tekmovanjem. Poleg tega so velika prvenstva nepredvidljiva, saj praviloma potekajo poleti pri visokih temperaturah in večkrat visoki vlagi. V takšnih pogojih so vrhunski časi nedosegljivi, presenečenja pa prežijo na vsakem koraku. A Kipchoge je globoko v sebi vedel, da mora na poti proti najboljšemu maratoncu vseh časov osvojiti zlato olimpijsko kolajno in doseči svetovni rekord. Tega je izboljšal leta 2018 v Berlinu (2;01:39), kjer so konfiguracija terena in vremenske razmere najboljše na svetu, zato so bili v Nemčiji doseženi tudi vsi svetovni rekordi od leta 2002, ko ga je v Londonu postavil Američan Khalid Khannouchi.
Pred tremi leti je olimpijski prvak v Londonu, na drugem najprestižnejšem maratonu na svetu, s časom 2;02:37 izboljšal rekord, ki velja še danes. Nekaj dni pozneje je razkril, da bo jeseni v tako imenovanem izzivu Ineos 1;59 kot prvi človek skušal preteči maratonsko razdaljo pod dvema urama. Podvig mu je na Dunaju uspel, a dosežek ni priznan kot svetovni rekord. Na progi je imel namreč ves čas pred sabo avto, med tekom pa so se menjali številni tekači, ki so mu narekovali tempo. Kljub temu je šel njegov čas 1;59:40 v zgodovino, v Guinnessovi knjigi si z dunajskim podvigom lasti dva rekorda.
V obdobju svetovne zdravstvene krize je Kipchoge predlani doživel največjo rezultatsko zaušnico, ko je londonski maraton končal na osmem mestu. Izkazalo se je, da so ga kritike motivirale, saj je lani v Tokiu ubranil naslov olimpijskega prvaka, pred slabim mesecem pa je v Berlinu s časom 2;01:09 izboljšal svoj svetovni rekord. Mnogi so prepričani, da bo dosežek po Kipchogeju nedotaknjen še precej generacij. Le če ga ne bo izboljšal sam. In ker ima Eliud Kipchoge željo tudi v regularnih razmerah teči pod dvema urama, bodo sanje še kratek čas, kolikor bo lahko tekel na najvišjem nivoju, ostale uresničljive. Dokaz je bil letošnji berlinski maraton, ko je prvo polovico pretekel v času 59:51. Problem je bil, da so po 25 kilometrih vsi narekovalci tempa omagali, tako da je maraton končal »le« s svetovnim rekordom.
