Ponedeljek zvečer se začne s ponovitvijo Arene. Prizadevanje voditelja za uravnoteženost je res izjemno, neuravnoteženost gostov v studiu pa zgolj slučajna. V torek zvečer kot mravljica pridna in povsod prisotna Vida bije boj za politično nedolžno javno RTV. Gostje jo složno podpirajo. Politiko ven iz RTV !Da je ekonomist, nekdanji finančni minister, ki je bil gost pogovora o davkih v zadnji Areni, ponovno gost v oddaji o javni RTV, je samo hvalevredno. Nekateri se pač na vse spoznajo. Vsaj drugih gostov ni treba iskati. Upam, da so ga rezervirali še za kakšen prihodnji pogovor, o dolgotrajni oskrbi ali o družinskem zakoniku.
V sredo zvečer nestrpno pričakujem Odmeve in obetajoče uravnoteženi pogovor med ministrico za kulturo in Dimitrijem Ruplom. Pa ga žal ne dočakam. Je pa toliko bolj razburljiv četrtek, ko najprej sočustvujem z ubogim Nejcem, ki je tisti dan zjutraj pomotoma obul Sašove čevlje in zmeden skoraj ušel iz kadra. Potem pa občudujem neizprosno Eriko, ki z enim zamahom opravi s predsedniškimi kandidati, in to z vsemi enako, ne glede na barvo. Za popoln večer pa dočakam v Odmevih še Lukov suveren pogovor z Ruplom, ki ima očitno intimne pogovore ena na ena rajši kot dialoge. O okusih pač ne kaže razpravljati. Uredniki se jim pa končno znajo prilagajati.
In že je tu petek, ko naj bi uživala pri spremljanju tokrat povsem umirjenega Nejca, ki je tisti dan očitno prišel v službo v svojih čevljih. Pa kaj, ko nas v prvih treh udarnih novicah seznani, da je stanje v državi alarmantno, saj migranti prihajajo! Takoj preverim še 24ur. Grozečih migrantov ne omenjajo, ampak kaj pa oni vedo, saj niso državna televizija. Da je TV Slovenija res cenjena državna institucija, nam dokaže Luka, ki se pogovarja z nadvse uglednim bivšim desničarskim predsednikom Kolumbije, ki ga je na pogovor verjetno poslal kar predsednik SDS. Kakšno priznanje za novo vodstvo in ljubeče zaposlene.
Ker je predvolilni čas, sem v petek prikrajšana za novo dozo uravnotežene Arene. V soboto in nedeljo pa v glavnem dolgočasje. Nadvse prijazni Saša, nobenih migrantov, nobene politične katastrofe. Le Gašper malo »zdrma« ozračje, ko jamra o pritiskih, ki da jih doživlja vodstvo RTV s strani politike. Zaradi celotedenskega neprestanega in preveč intenzivnega uravnoteženja se ustrašim morske bolezni, zato preskočim Jožetov Utrip. V nedeljo zvečer pa mi ponudijo že novo porcijo blaženosti z Juhantom v črni obleki in s popolnoma usklajeno Vido z njeno črno mapo. Črno barvo imam rada, črnine pa ne maram.
Čezinčez vseprekrivajočo črnino in uravnoteženost po meri Janeza Janše in njegovih oprod preziram. Nekdanja direktorica TV Slovenija Ljerka Bizilj se v svoji tedenski kolumni v Reporterju malo spreneveda, ko opaža spremembe, češ, da »se nacionalna TV, sicer še vedno sramežljivo, a vendarle, vrača k oddajam, ki jih je skorajda ukinila«. A da naj bi šlo zgolj za kozmetiko? Prepričana sem, da ona točno ve, kakšen je namen vodstva RTV Slovenija. Zamenjati hočejo podstat javne RTV in tako slediti temeljnemu Janševemu cilju, ki je, kot pravi Spomenka Hribar: »Doseči in imeti absolutno oblast. Spremeniti narodni značaj. To je vzvišeni cilj vsakega avtoritarnega, totalitarnega režima.«
Za realizacijo le-tega pa potrebuješ tudi javni medij. V ponedeljek naj bi pričela z delom na RTV Slovenija še ena bivša Janševa operativka. Še z Radiom Slovenija opravijo in bo šah mat. Vladajoči pa – nič!
Magda Plementaš Lombar, Kranj
