Mirjana je odšla hitro. Nam se zdi, da iznenada, mnogo prehitro. Čeprav so leta izbrisa, mnoge z njim povezane ovire in rane pustile sledi na njenem zdravju, smo jo vedno videli kot močno in neomajno. Ko smo se nazadnje srečali to poletje, je – kot vedno – vse težave zastrl njen hudomušen, a hkrati topel nasmeh.
Mirjana Učakar je bila izbrisana – leta 1992, pred tridesetimi leti, ji je država nezakonito odvzela status stalne prebivalke. Skupaj je bilo izbrisanih 25.671 ljudi, ki dolgo niso vedeli, kaj se je pravzaprav zgodilo. Oblast jim je odvzela vse pravice in izbrisala njihova življenja na skrivaj, ne da bi jih o tem obvestila, ne da bi jim omogočila pravna sredstva za obrambo pred izbrisom. Tako kot mnogi med njimi, se je tudi Mirjana najprej spraševala, kaj je naredila narobe. Ko se je resnica pričela razkrivati, je Mirjana, upornica po duši, skupaj z drugimi izbrisanimi aktivisti leta 2003 ustanovila društvo in se borila za pravice izbrisanih. Strah in sram je zamenjala samozavest ob spoznanju, da izbrisani niso krivi za svoj položaj.
Njihovemu boju so se pridružili sprva maloštevilni podporniki in zavezniki. Prišle so zmage, odločbe ustavnega sodišča, ki so ugotovile nezakonitost izbrisa, sprejem zakonov za ureditev statusa izbrisanih, sodba Evropskega sodišča za človekove pravice in celo pravica do odškodnine. Politiki, nekateri mediji in tudi ljudje v njihovi okolici pa kljub sodnim zmagam izbrisanim niso prizanašali s sovraštvom. A Mirjana se nikoli ni vdala. »Če bodo vsi sedeli doma in čakali, da bo šlo na bolje, se ne bo nikoli nič zgodilo,« je dejala v enem svojih zadnjih intervjujev.
Mirjana ni sedela doma. Čeprav je mnogokrat naletela na gluha ušesa, je resnico o izbrisu in krivicah, ki so bile povzročene, vztrajno pripovedovala politikom doma in v tujini, ki so imeli moč, da jih popravijo. Bila je neustrašna. Odkar je prepoznala svojo novo identiteto, identiteto izbrisane – ki je sprva ni niti razumela niti je ni želela – je stopila na pot dejanj, udejstvovanj, prijateljevanj, kot jih prej ni poznala. V okviru Amnestyjeve turneje izbrisanih je leta 2008 nastopila na dogodkih, ki smo jih z organizirali skupaj s člani v Celovcu, Grazu, v Padovi, Benetkah in v Koebenhavnu. O izbrisu je govorila pred odborom Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, ko je ta razpravljal o tematiki človekovih pravic znotraj EU; srečala se je s predstavniki belgijskega zunanjega ministrstva.
Bila je v karavani izbrisanih v Bruslju, kjer so potekali mnogi sestanki in nastopi; v Strasbourgu se je udeležila pričanja izbrisanih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice; bila je na stotinah sestankov Civilne iniciative izbrisanih v Rogu, v kateri je zasedla tudi podpredsedniško mesto. Nastopila je v parlamentu, pri predsedniku republike, na mnogih protestih in manifestacijah. Sodelovala je na razstavah, delavnicah, predavanjih mladim. Igrala je v gledališki predstavi Izbrisani d.o.o. Pridružila se je Ženskam v črnem, protivojnemu gibanju žensk. In vedno je protestirala.
Mirjana je bila neomajna. O zločinu izbrisa je pripovedovala medijem in mladim na fakultetah in šolah. Tudi ob letošnji trideseti obletnici izbrisa je s svojo zgodbo in portretom sodelovala v razstavi 30 let s(r)amote.
Aktivistka za pravice izbrisanih je ostala vse do preranega slovesa. Ponosni smo, da smo lahko z Mirjano prehodili del njene poti. Pridružujemo se njenim mislim ob letošnji trideseti obletnici izbrisa: »O tej sramoti naj se piše v vseh možnih učbenikih in zgodovinskih knjigah, navesti je treba tudi vse krivce z imeni in priimki. To je edino, kar nam je ostalo. Krivic, ki so nam jih storili, po tridesetih letih ne morejo popraviti. Poleg tega se vsega, kar so nam vzeli, ne da izmeriti z denarjem. Uničili so življenja. Nam in našim otrokom. Lahko se le še opravičijo.«
Mirjana, pogrešali te bomo.
Katarina Vučko
v imenu Mirovnega inštituta in Amnesty International Slovenija
