Janez Janša si ne prizadeva samo, da bi vso družbeno strukturo premaknil v desno – kar mu skoraj uspeva – ves čas poskuša spreminjati tudi našo zgodovino, preteklo in sedanjo. Vse dobro za Slovence naj bi se začelo – traja in bo trajalo – samo z njim.
Zato je na koncu svoje prve vlade, saj se tega še gotovo spominjate, ustanovil Študijski center za narodno spravo. Ugled mu je krnilo že dejstvo, da je bila institucija plačani podaljšek politike in stranke SDS. Ime centra je obetalo, če bi tudi odražalo takšne cilje in aktivnosti, a je bilo žal ravno nasprotno. Center ni spravljal, ampak močno razdvajal. Zaradi slabih strokovnih kompetenc in ker so se pretežno ukvarjali s komunističnimi zločini z enim samim ciljem: rehabilitirati kolaboracijo in kolaborante. Andreja Valič Zver – druga žena prebarvanega komunista in evropskega poslanca SDS Milana Zvera – bi mu gotovo doživljenjsko direktorovala, pa se je z odstopom (2020) izognila razrešitvi s položaja zaradi spornega poslovanja (izplačevanje previsoke plače) in drugih nepravilnosti.
Zadnja Janševa vlada je na hitro izdala odlog o ustanovitvi Muzeja slovenske osamosvojitve, brez potrebnih analiz, strokovnih posvetovanj in konsenza – čeprav se je že več muzejev ukvarjalo s to tematiko, tudi Muzej novejše zgodovine – z argumentom, da bo vse gradivo zbrano na enem mestu. Niso se ozirali na zahtevo zgodovinarjev za javno razpravo, niti na nasprotovanje opozicije niti na kritiko domoljubnih ter veteranskih organizacij. Zdelo se je, da gre za ustanovitev revolucionarnega muzeja samooklicanih »edino zaslužnih osamosvojiteljev«, za njihovo promocijo in interpretacijo osamosvojitve. Tudi s kultom osebnosti, kar je nakazal že izbor lokacije na Roški, tam, kjer je bil zaprt njihov »največji sin«. Bomo mar našli v muzeju tudi številne knjige o Janševi nezakoniti trgovini z orožjem? Ali spomine na njegovo junaštvo, ko je v varni kleti Cankarjevega doma dajal nevarna in nehumana povelja?
Janša pa si ni prisvojil samo osamosvojitve, ampak tudi dr. Jožeta Pučnika, s katerim manipulira – desnica ga malikuje kot desničarja, zato ga levica obsoja – prisvojil si je celo Boga za svoje potrebe. Dr. Spomenki Hribar gre zahvala, ker je Pučniku na posvetu vrnila njegov »pravi jaz«: »Bil je izjemno tenkočuten za resnico in etiko. V njem ni bilo maščevalnosti. In res mu je šlo za Slovenijo, za slovensko državo, pri čemer ni iskal osebnih koristi. Ni bil ne oblastiželjen ne častihlepen.« Ker je vedel, da Slovenija potrebuje močno socialno demokracijo, si je prizadeval združiti se s Prenovitelji in zastopal stališča, ki bi odgovarjala tudi njim: v privatizaciji podjetij morajo svoj delež od dobička dobiti tudi delavci; gozdov v naravi se ne vrača ne kmetom ne Cerkvi; Cerkev mora biti ločena od države, kar pomeni, da mora plačevati davke od nepremičnega premoženja, sama pa se financira iz posebnega »cerkvenega davka« njenih članov.
Te njegove namene pa je prekrižal oblastiželjni, častihlepni in zamerljivi Janša, ki je Pučnika izrinil in sam postal predsednik Socialdemokratske stranke. S tem je zapečatil pot v sožitje in začel rušiti demokracijo. Razmišljam, kakšno škodo nam je povzročil s sodelavci in z vsemi, ki mu tega niso preprečili, navzoče v dvorani pa je kritika idola samo hudo razbesnela. Spomenko je vodstvo muzeja povabilo k sodelovanju, čeprav je poznalo njeno politično prepričanje, ni pa niti poskušalo preprečiti verbalne agresivnosti poslušalcev, ki so protestirali proti njenim stališčem in skušali preprečiti, da bi referat prebrala do konca. V bran pravici do različnega mnenja in s tem osebno zanjo se je postavil le Pučnikov sin, ki je kar nekajkrat vstal in zahteval ter prosil, naj se pomirijo in počakajo, da bo končala z branjem.
To dogajanje, vsa ta nestrpnost in nedemokratičnost, je potrdilo mojo domnevo, da so si desni zgradili muzej samo zase. (Ali tak muzej res potrebujemo?) Za svoje herojske spomine in po selektivnih kriterijih zgrajeno in z lažjo prepleteno zgodovino, ki bi jo najraje še toplo servirali zanamcem.
Polona Jamnik, Bled