Alja Bulič pravi, da jo pri delu zanimajo vsebine, ki spodbujajo povezanost. »Če nisi zadovoljen v svojem okolju, se moraš potruditi in zgraditi nove, paralelne svetove. Z umetnostjo je to možno.«
Letos pomladi je z ekipo sodelavcev zagnala interdisciplinarni projekt Varuhinje rek, ki ga je finančno podprl program Active Citizens Fund. »Ustvarili smo skupinsko fotografsko razstavo z dvema osrednjima motivoma – slovenske reke in njihove varuhinje. Razstava potuje po Sloveniji in opozarja na pereče tematike naših voda, obenem pa krepi povezanost med različnimi posameznicami, posamezniki, organizacijami, iniciativami, ki se v svojih krajih povsod po Sloveniji vsakodnevno borijo za zdravje svojih, naših rek.«
Umirati ob bistri reki
»Z zasnovo razstave smo želeli pokazati, da obstaja veliko načinov, kako lahko skrbimo za reko. Vsak lahko prispeva na svoj način. Med portretiranimi varuhinjami rek so naravovarstvenice, ki se bojujejo za reke, umetnice, ki v rekah najdejo navdih, domačinke, ki živijo ob rekah, delavke v obrečnem turizmu, imamo tudi potapljačico, ribiško čuvajko, kajakašico … Njihove portrete je ustvarilo 19 slovenskih fotografinj in fotografov.«
Prvi kraj, kjer je gostovala razstava, je bil Park Pečno Kanal v občini Kanal ob Soči. »Seveda prostor ni bil izbran naključno. Tako bizarno je, da vsako leto gostimo množico turistov z vsega sveta, ki hodijo k Soči zaradi njene lepote, v enem delu Soške doline pa ljudje umirajo zaradi onesnaževanja,« pravi Alja Bulič.
Ob odprtju razstave poleg predstav in delavnic za otroke zmeraj priredijo tudi pogovorne dogodke. Pripravlja in vodi jih pomemben soustvarjalec projekta, Erik Valenčič. »Odpirati želimo prostor strokovnjakom, ki lahko na teh dogodkih predstavijo svoje poglede na ključna aktualna vprašanja, povezana z rekami. Drugo razstavo, recimo, smo priredili v Litiji, saj smo želeli opozoriti na načrtovane nove elektrarne na srednji Savi, pri katerih strokovnjaki opozarjajo, da so zelo slabe za ekosistem in biotsko raznovrstnost, ogrozile bi pitno vodo - tudi v Ljubljanski kotlini -, obenem pa ne bi prinesle novih delovnih mest, saj so elektrarne vodene daljinsko,« razlaga Alja Bulič.
Od rek do čarovnic in skupnosti
»Vsakič ko z razstavo pridemo v kakšen kraj, spoznamo ljudi, ki pripovedujejo, ja, naša reka pa ima ta in ta problem, ampak mi smo sami, nihče nas ne posluša. Zato se nam zdi pomembno, da ustvarimo platformo, prostor, ki bo te ljudi povezal, da se bodo lahko medsebojno podpirali v akcijah, si izmenjavali znanja, izkušnje, pa tudi spodbude in dobre prakse,« pravi Alja Bulič.
»Ne bomo se ustavili. Z obstoječo razstavo bi radi obiskali kar največ slovenskih krajev, radi pa bi se širili tudi prek meja in projekt izvedli še v državah bivše Jugoslavije in nemara tudi v Albaniji, kjer potekajo zelo srditi boji za zaščito rek, ki včasih celo prerastejo v nasilje. In tudi tam so v prvih vrstah teh bojev ženske. Želimo si, da bi bil ta projekt kot reka, ki se nikoli ne ustavi.«
Pri tem bodo ekipi, v kateri imajo poleg Alje Bulič in Erika Valenčiča pomembno vlogo (vsaj) še Inti Šraj, Sabell-Christina Fabian in Sara-Isa Djukanović, zagotovo pomagale tudi čarovnice iz mesta Plamen, ki delujejo pod imenom Čarovniški Blues. »Čarovništvo je tema, ki me zanima že dalj časa. Čarovniški Blues pa je otroško gledališče, ki želi pokazati, da čarovnice niso hudobne, pač pa nabrite, pametne in fine. Veliko nastopamo po otroških prizoriščih in festivalih, kjer spodbujamo otroke, da iščejo prave uroke in pomagajo reševati težave čarovnicam, da one lahko pomagajo svetu.«
Poleg Varuhinj rek in Čarovniškega Bluesa Alja Bulič gradi še eno skupnost, umetniški kolektiv Hupa Brajdič, ki je pred skoraj dvajsetimi leti zrasel iz prijateljskih vezi. »Gre za živi prikaz, kako lahko sami zgradimo svojo razširjeno družino, skupnost, v kateri lahko živimo občutek pripadnosti.«
»Ponosna sem na to, da spoznavam veliko ljudi, ki živi svoje sanje, ki si svoje življenje utirajo po svojih, unikatnih poteh. Čeprav ti ljudje večinoma niso na naslovnicah in imamo pogosto občutek, da živimo v neprijaznem svetu, bi rekla, da se kljub vsem tegobam, ki nas tarejo, odvija ogromno velikih pozitivnih premikov in lepih reči. Ljudje rastemo. To mi daje upanje,« pravi Alja Bulič.
