Oblikovalka Nina Savič neposrednih spominov na nekdanjo Jugoslavijo sicer nima, rojena je leta 1990, pozna pa ta čas iz pripovedovanja in spominov starejših ter tudi skozi predmetni svet. Tega pozna zelo od blizu, saj svoja svetila in pohištvo oblikuje s preobrazbo rabljenih predmetov iz obdobja nekdanje Jugoslavije. Od tod prvi del imena ustvarjalkine znamke, drugi del pa ubeseduje njen izčiščeni slog.
Pravi, da se je vse skupaj razvilo precej spontano, iz ljubezni do ustvarjanja in ohranjanja zgodb rabljenih predmetov. Starih kosov ne rekonstruira, temveč jih razstavi, njihove različne elemente pa uporablja v novih kombinacijah. »Vsak predmet gre skozi proces preobrazbe, pri čemer mi je pomembno, da vsak kos tako meni kot drugim ljudem, ki so živeli v tem obdobju, prikliče spomine, a je obenem sodoben in postavljen v nov kontekst. Na tak način spomini postanejo oprijemljivi, niso samo del notranjega sveta, ampak tudi zunanjega oziroma interjerja, in v prostor vnašajo dušo,« pravi Nina Savič. Pri svojem delu ustvarjalka stavi na trajnostno oblikovanje in sentimentalno vrednost predmetov.
Knjižnica starih predmetov
Luči znamke Jugošik, ki so vintage in obenem nove, oblikovalka do 6. januarja predstavlja na prodajni razstavi v Art Hotelu Ljubljana. Stara svetila, iz katerih z razstavljanjem, čiščenjem, sestavljanjem in barvanjem nastajajo nove luči, Nina Savič dobi na različne načine. Po naključju, prek oglasov, skupin na družbenih omrežjih, kjer si ljudje izmenjujejo ali podarjajo stare stvari, tudi ko prenavljajo stanovanje, se mnogi neposredno obrnejo na njo. »O ponovni uporabi se že veliko govori in vse več ljudi razmišlja o pomenu te prakse, tudi bolj razmislijo, preden kaj zavržejo. A po drugi strani, ko se ljudje odločajo za prenovo stanovanja, še vedno prevladuje prepričanje, da je najenostavneje vse zamenjati. V tem procesu se lahko veliko kosov izgubi, odlično bi bilo, če bi ponovna uporaba postala normalnost,« poudarja oblikovalka, ki si je z nabiranjem starih predmetov v svojem studiu ustvarila že obsežno knjižnico različnih materialov, iz katerih oblikuje svoje kose.
Kot še pravi sogovornica, jo ob iskanju potenciala v zavrženem predmetnem svetu zanima tudi zbiranje zgodb, ki ga spremljajo. Ob enem od svetil pove zgodbo o gospe Ireni, ki ji je prinesla »čudovito stekleno senčilo svoje babice«, ki je svojčas živela v Zagrebu pri judovski družini, kjer je skrbela za gospodinjstvo in bila družabnica žene premožnega advokata. »V njegov salon so prihajali vsi tisti čas pomembni možje in zanjo so imeli načrt, da jo z enim od njih poročijo. A ona se je zaljubila v Ireninega dedka, strojevodjo, in se z njim vrnila v Slovenijo. Imela sta se res rada, lučki sta bili pravzaprav dve in prižgani na nočni omarici sta nežno svetili še dolgo po tistem, ko je dedek zaradi prometne nesreče mnogo prezgodaj odšel,« pripoved sklene oblikovalka, ki s svojim delom ne ohranja samo starih stvari, temveč obenem ustvarja tudi »knjižnico« osebnih zgodb preteklosti.