Nato se je zgodil Putinov ukaz o mobilizaciji 300 tisoč rezervistov, zagotovo kot posledica porušenega razmerja moči na vzhodni fronti v korist ukrajinskega odpora, in Rusi so končno doumeli, da je »specialna operacija« postajala prava vojna in da je le-ta vstopala v njihove domove. Ko predsednik pošilja vojake, ki so na dolžnosti ali za to plačani, na fronto, je nekaj, ko dobiš poziv, da moraš še ti, ki si delavec, uradnik, prodajalec, gostinec, učitelj, zdravnik, policist z ženo in otroki doma, obleči uniformo, poprijeti za puško in slediti armadnim enotam, brez jamstva, da boš tvoje najdražje še kdaj videl, je pa to nekaj povsem drugega. V ruski živelj, kolikor še prepričan, da je bilo prav, da je Putin uporabil silo za zaščito rojakov v Donbasu, se je vselil strah. Le deset tisoč vpoklicanih rezervistov se je promptno oglasilo pristojnim službam, večina ostalih pa skuša pridobiti na času in najti način, kako ukazu ubežati. Na tisoče bolj pogumnih in jeznih je šlo s svojimi dekleti, ženami, materami na ulice protestirat proti temu ukrepu in režimu, vedoč, da bo represija neizprosna, da jih bodo pričakali pendreki, solzivci, gumijasti naboji, lisice in nato še rešetke. Vsa čast jim! Mnogi so zbežali v tujino, tja, kamor so lahko oziroma so jih sprejeli.
A še mnogi drugi so našli meje »demokratične, pravične, humane, solidarne« Evrope za njih zaprte, ker so Rusi. Tako minule dni Finska in Norveška. Da gre za oporečnike režimu, za dezerterje, za bežeče pred Putinovim srdom, za ti dve državi ne igra vloge. Rusi so pač Rusi in pri nas nimajo kaj iskati, vsi po vrsti so »personae non gratae«, ker so krivi za to, kar je Putin storil. Taka je miselnost, ki preveva iz te zapore.
Da gre za nekaj sramotnega, zavržnega, zgražanja in obsodbe vrednega, so povedali nedavno v Kijevu udeleženci mirovniške karavane »Stop the war now!«, ki je na povabilo domačih somišljenikov pripotovala iz Italije. Iz »Oaze miru«, kot pravijo parku sredi mesta, kjer stoji povedni kip Mahatme Gandija, so mirovniki naslovili predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen ter vladam EU apel k odprtju meja vsem Rusom, Ukrajincem in Belorusom, ki so bili vpoklicani v vojno, a v njej nočejo sodelovati, in k priznanju le-tem statusa beguncev. Da, tudi ukrajinski in beloruski oporečniki in mirovniki so tako kot ruski tarče trdega pregona in represije. Že od začetka vojne je vsem moškim v Ukrajini med 18 in 60 leti prepovedano zapustiti državo. Preklicana je tudi pravica do ugovora vesti pri služenju vojaščine. Italijanski in ukrajinski mirovniki so seveda še enkrat pozvali vse vpletene strani, posredno ali neposredno, v ukrajinsko vojno, k ustavitvi bojnih operaciji, ter izrazili podporo nedolžnim žrtvam ter vsem, ki si v Ukrajini in Rusiji prizadevajo za reševanje konflikta z dialogom in pogajanji ter nasprotujejo logiki orožja in zmage za vsako ceno.
No, tudi Slovenija si je privoščila dve taki misiji v Kijevu, Janševo in Fajonovo, le da sta sporočili bili nekoliko drugačni. Sprašujem se, kako to, da mi ne premoremo, niti iz vrst civilne družbe, skupine mirovniško motiviranih in javno ter mednarodno prepoznavnih razumnikov – še domnevno »levi« Slavoj Žižek je odvrgel mirovništvo, ker da ne more biti odgovor na rusko-ukrajinski spopad – ki bi se podala na pot tako v Kijev kot v Moskvo ter nekoliko napolnila manko ravnanja domače politike do te krize, žal tudi one, ki sedaj vlada in ki je v koalicijski pogodbi prisegla na ustavo določilo o reševanju konfliktov s politiko miru in nenasilja. Sprašujem se tudi, in vlado sprašujem, ali bomo storili vsaj to, da bežečim Rusom meja ne bomo zaprli?
Aurelio Juri, Koper
