Edino dejanje ob lastninjenju Geoplina, izpeljano po predpisih, je bila sprememba nepovratno združenih družbenih sredstev v poslovne deleže. V na novo organizirani družbi Geoplin, d. o. o., je s to transakcijo poslovne deleže v skupnem obsegu 54,7 odstotka trajnega kapitala pridobilo 156 podjetij. Od te točke naprej je šlo v lastninjenju Geoplina vse navzkriž. Kršitve načela pravne države so se vrstile kot po tekočem traku.
Preostali družbeni kapital v obsegu 45,3 odstotka bi moralo podjetje izkazati kot poslovni delež družbenega podjetja, na pa kot rezerve, kar so storili. Vse bi se postavilo na pravo mesto v postopku sestavljanja otvoritvene bilance stanja in programa lastninskega preoblikovanja. Vendar teh dveh dokumentov Geoplin ni sestavil. Samovolja uprave podjetja je šla tako daleč, da so »odpravili« tudi zakonsko pravico zaposlenih, njihovih družinskih članov ter upokojencev, da s certifikati sodelujejo v notranjem lastninjenju družbenega kapitala.
Uprava podjetja je na pristojno agencijo vložila zahtevo za izdajo soglasja za vpis zaključenega lastninskega preoblikovanja v sodni register. Agencija zahtevi ni ugodila, ker ji podjetje ni posredovalo otvoritvene bilance stanja in programa lastninskega preoblikovanja. Po zakonu je pristojnost za končanje lastninskega preoblikovanja družbe Geoplin prešla na SRD (Slovenska razvojna družba). Ta je kar s »pregledom« poslovnih knjig ugotovila, da v Geoplinu ni družbenega kapitala. Podobno je nato ravnalo tudi registrsko sodišče. Brez predložitve predpisanih dokumentov je v sodni register vpisalo zaključeno lastninsko preoblikovanje družbe Geoplin, čeprav je podjetje v bilanci še vedno izkazovalo anonimni družbeni kapital v obsegu 27,5 odstotka trajnega kapitala. Da je šlo za prirejanje podatkov, je kasneje ugotovil nadzorni svet SRD, ki je odločil, da je bilo dejansko stanje v Geoplinu napačno ugotovljeno.
Uprava Geoplina svojih poslovnih namer ni opustila niti tedaj, ko se je odločalo o lastniškem deležu države, ki je tudi združevala sredstva. Namesto 24,5-odstotnega poslovnega deleža so odločbo ministrstva priredili tako, da je bil državi pripisan le 17,78-odstotni.delež. Kljub prikrajšanju za 6,72-odstotni poslovni delež država takrat ni reagirala.
Pomembno vlogo v sagi o Geoplinu je opravila tudi Agencija za revidiranje. Ta je revizijski postopek lastninjenja končala zgolj z ugotovitvijo, da je bil družbeni kapital pripisan znanim lastnikom. Vendar je v upravnem sporu upravno sodišče odločilo, da mora agencija sestaviti in objaviti revizijsko poročilo. Po pritožbi agencije je zadeva obstala na vrhovnem sodišču, ki ni upoštevalo določb o hitrem in prednostnem reševanju spora. Pristojna vrhovna sodnica kljub intervencijam in nadzorstvenim pritožbam o pritožbi ni odločila skoraj štiri leta. V tem roku je bila agencija ukinjena in odločitev sodišča je tako postala brezpredmetna.
V procesu lastninskega preoblikovanja družbenega kapitala so bile kar pri sedmih od desetih podjetij ugotovljene različne oblike plenjenja družbenega premoženja. Primer Geoplina izstopa iz te množice, ker so v tem primeru pri kršenju načel pravne države in zakonskih predpisov aktivno sodelovale državne institucije in sodna veja oblasti. Po njihovi zaslugi je država danes prikrajšana za 20-odstotni poslovni delež, ki ji pripada po določbah zakona o zaključku lastninjenja.
Saga o Geoplinu je napotek političnim strankam, da morajo demokratizirati celoten proces oblikovanja družbenih odločitev. Tako je mogoče učinkovito omejiti korupcijska tveganja, ki jih, kot v primeru Geoplin, prinaša nezakonito vpletanje institucij izvršilne in sodne veje oblasti v proces družbenega odločanja. Saga o Geoplinu je tudi dokaz, kako pomembno je upoštevati načelo nepovratnosti (ireverzibilnosti) družbenega odločanja, saj zgrešenih družbenih odločitev za nazaj brez zapletov ni mogoče popravljati.
Janez Krnc, Litija
