Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb in precej hrane uvozimo. Nobena skrivnost ni, da je samooskrba praviloma višja in stabilnejša pri živinoreji, precej bolj šibka pa pri pridelavi poljščin, zelenjave in sadja.
Danes se zdi morda neverjetno, ampak naša dežela je bila nekoč že samooskrbna. Po dostopnih podatkih je bil v letih 1939 in 1940 njen vzhodni del kar 121-odstotno samooskrben, zahodni del kar 106-odstotno, Posočje in Istra pa sta bila 95-odstotno samooskrbna. In če so naši predniki to dosegli s takratnim znanjem, ni vrag, da danes ne bi zmogli z najnovejšo tehnologijo. Seveda ni vse tako enostavno, saj je treba upoštevati tudi takratne prehranjevalne navade. Potrošnja je bila namreč med večinoma zelo siromašnim ljudstvom precej skromnejša in se je s pospešenim izboljševanjem življenjskega standarda izraziteje povečala šele po vojni.
Ne glede na to, da je danes potrošnja resnici na ljubo pretirana, smemo od pristojnih pričakovati ustvarjanje pogojev, da se samooskrba v časih različnih kriz občutno poveča. Kot že omenjeno namreč poznamo boljše tehnologije pridelave, imamo boljše stroje, gnojila, zaščitna sredstva… Ampak pod nogami se nam vendarle mota še eno zoprno poleno. Vpeti smo namreč v izjemno škodljiv globalni korporacijski trg, ki si nikakor ne želi samooskrbe oziroma prehranske varnosti, ki je ključna tudi za neodvisnost vsake države.
Razlogi za manjšo stopnjo samooskrbe so še drugi: nepovezanost pridelovalcev, neurejene pogodbe odkupa in premalo pridelave zelenjave v zavarovanih prostorih, poleg tega pa nekonkurenčnost glede cene in količine v primerjavi z večjimi evropskimi državami. Ob tem pa na slabši pridelek poljščin, sadja in zelenjave vse bolj vplivajo podnebne spremembe z nestabilnim vremenom, sušami, točo… Vse to se da sicer vsaj delno zajeziti z namakanjem, mrežami in drugimi ukrepi, zlasti prilagajanjem podnebnim spremembam.
Kupujmo domače
Seveda lahko kljub vsemu dosežemo večjo samooskrbo, pri čemer je eden ključnih ukrepov ohranjanje oziroma povečevanje kmetijskih zemljišč. Na kmetijskem ministrstvu ob tem opozarjajo, da kmetijskih površin nikakor ne bi smeli uporabljati za druge namene, kakor le za pridelavo hrane! Izjemnega pomena je spodbujanje novih generacij za kmetijsko dejavnost, pa tudi promocija lokalnih pridelkov, živil in izdelkov s ciljem pritegniti slovenskega potrošnika, naj posega po kakovostni hrani lokalnega izvora.
K povečanju samooskrbe pripomore vsak posameznik, če kupuje slovensko. Na kmetijskem ministrstvu prebivalstvo spodbujajo k poseganju po domači hrani, ki je boljša in cenovno dostopna, hkrati pa bistveno prispeva k okoljskim ciljem. Vsi se moramo zavedati, da z nakupom hrane od kmetov v bližnji okolici podpremo delo in pripomoremo k preživetju družin na slovenskem podeželju, ki s tem zagotavljajo ohranjanje kulturne krajine in razvoja še drugih dejavnosti v lokalnem okolju.