Odkar se je na Češko pred desetimi leti preselila med študentsko izmenjavo, se praktično od tam ni nikoli vrnila. Po nekaj letih življenja v Pragi, »kar se verjetno zgodi vsakemu človeku, ko je dolgo v enem mestu, mi je Praga začela presedati in odkrila sem Budimpešto. Ko sem jo prvič obiskala, sem se vprašala, kaj delam že toliko let na Češkem, če je v Budimpešti tako lepo,« opisuje sogovornica, ki se je rodila v Celju. Za Budimpešto pravi, da je velika sestra Prage in da sta mesti na določen način ves čas tekmici. »Praga je pastelna, prijetna, Budimpešta pa je s svojimi visokimi sivimi stavbami, kot da bi zmešal Prago z Istanbulom.« Ko Anjuša Belehar pripoveduje o svojem bivanju v Budimpešti, omeni dejstvo, da tam zaradi neznanja madžarščine na ulici ni slišala nobenih neumnosti. A ne glede na navdušenje nad Budimpešto, kot poudarja prevajalka, »se ne moreš odtrgati od mesta, ki si ga navajen in v katerem si postal odrasel. V Pragi zato nisem želela čisto vsega pustiti in se preseliti na Madžarko, temveč sem morda nekoliko otročje in naivno želela imeti vse.«

Pragi se je tako pridružila še Budimpešta, kar je pomenilo, da se je Anjuša Belehar kar nekaj časa enkrat na mesec selila iz Prage v Budimpešto in obrnjeno. V takšnem načinu življenja, še zlasti če nimaš denarja, da bi povsod imel svoje domovanje, se moraš kar znajti, pravi sogovornica. »V vseh treh mestih, poleg Prage in Budimpešte ter v zadnjih letih še v Atenah, sem tako imela ali še imam shranjene svoje stvari. Pri prijateljih imam shranjene kakšne škatle. Z bivanjskimi prostorih pa krpaš na različne načine.« Ko je odšla iz Prage, je svojo garsonjero za tisti čas oddala, v Budimpešti pa s prijateljem, ki je šel tja študirat, najela stanovanje.

Premiki med Prago in Atenami so razpeti na daljša obdobja, večmesečna. Po besedah Anjuše Belehar jo fiksacija na Atene spremlja že od otroštva, »ko je mama iz potovanja po Grčiji v 80. letih domov prinesla kasete grških ljudskih pesmi. Veliko sem jih poslušala in si na podlagi tega ustvarila neko predstavo, a ko sem Atene prvič obiskala, je bila slika čisto drugačna.« Z Grčijo je prevajalka v zadnjih letih postala povezana še prek moža, ki je Grk.

Mesto, ki ga vzljubiš ali ne

Za Atene Anjuša Belehar pravi, da ni srednje poti. »V Atenah sem spoznala dve vrsti tujcev. Eni so nad mestom popolnoma navdušeni in si sploh ne morejo predstavljati, da Atene komu ne bi bile všeč, kar velja predvsem za Američane in Zahodne Evropejce, če nekoliko posplošim. Druga skupina je tista, ki v Atenah ne preživi, saj je to precej nervozno in nefunkcionalno mesto, čeprav je dojemanje odvisno tudi od tega, v kakšnem življenjskem obdobju si.« Ni pa dvoma, kot še pravi, da je grška prestolnica kaotično mesto nasprotij. »V Atenah ne opaziš prizadevanj, da bi sočloveku olajšali življenje, kot recimo, da bi popravili pločnike in ne bi parkirali na pločnikih, kar so čisto osnovne stvari.« Prav tako so v mestu pogosti prizori dvorišč in balkonov, napolnjenih z navlako, medtem ko je slika v stanovanjih popolnoma drugačna. »Domovi so tako urejeni, da imaš občutek, da si vstopil v pohištveni salon. Sicer so Grki tudi zelo čist narod, ki visoko vrednoti skrb za zdravje.«

Kavarne z otroškimi kotički

Kot novopečena mama Anjuša Belehar Prago in Atene primerja tudi, kako je posamezno mesto primerno za otroke. »Atene so eno od tistih mest, v katerem v središču z otrokom nimaš več kaj početi in se moraš preseliti v predmestje, medtem ko je Praga popolno mesto za mlade družine, ker je vse prilagojeno otrokom. Kavarne imajo otroške kotičke in povsod lahko prideš z vozičkom.«

V Pragi prevajalka z možem in dojenčkom stanuje blizu središča, v predelu, imenovanem Vinohrady, Praga II. To je sodobna soseska, kjer živi veliko tujcev in klasično arhitekturo naseljuje obilica kavarn, francoskih pekarn, bistrojev, knjigarn in vietnamskega kulinaričnega novega vala. S svojega okna pa sogovornica gleda na Plečnikovo cerkev. Praga II je za marsikoga najbolj prijetna soseska za bivanje. Sicer pa je Praga po besedah sogovornice precej sproščeno mesto, h čemur prispevajo tujci, ki jih je v mestu veliko.

Zabavni in zavezani tradiciji

Za Čehe literarna prevajalka pravi, da so zabavni, všeč ji je njihov malo grenek humor. »Vse je zelo simpatično in gane me trud, da bi stvari naredili boljše, kar seveda ne uspe vedno.« Po izkušnjah sogovornice so Čehi zelo zavezani svojim običajem. »Zelo so rigidni pri praznovanjih, za božič morata biti na mizi obvezno zrezek in francoska solata, redko kdo bo naredil drugače.«

V Pragi, kjer se ljudje družijo predvsem zunaj domov, po gostilnah in pivnicah, ji je bilo vedno zanimivo, da ni nobene razlike med različnimi sloji. »Dejstvo, da za isto mizo sedijo gostilničar, odvetnik, umetnik in čistilec, ne igra nobene vloge. Profesionalnih in socialnih klik je zelo malo oziroma veliko manj, kar je zelo simpatično,« pravi Anjuša Belehar. To je povezano z zgodovino dežele, je prepričana sogovornica, in sicer z manifestom človekovih pravic Listina 77, ki je v 70. letih v tedanji Češkoslovaški pomenil začetek opozicijskega gibanja v državi. »Marsikateri kulturnik je podpisal manifest, zaradi česar so prišli v nemilost oblasti in njihovi otroci niso mogli iti študirat ali so tudi sami izgubili službo.« Za preživetje so se ljudje tako morali znajti tudi zunaj svojega siceršnjega delovnega in socialnega okolja.

Posebnost Prage so tako imenovani štamgasti, kot jim v izpeljanki iz nemščine pravijo, gre pa za stalna omizja, kjer se po službi v izbrani pivnici ali kakšnem drugem lokalu redno dobiva enaka zasedba prijateljev. »To je zelo razširjena in vsakodnevna navada. Sama sem dolga leta imela tak krožek v eni od pivnic in bilo je čudno, če kak večer kdo ni prišel. Sestajali smo se, kot sem že prej omenila, različni profili. Od starejšega gospoda do mlajših profesorjev in umetnikov. Dobivali smo se vsak dan in točno smo vedeli, kdo kdaj pride in kaj pije. To je vedel natakar in vedeli smo mi.« Med značilnostmi Prage Anjuša Belehar omeni še, kako dobro v mestu deluje javni promet in da avta zato praktično ne potrebuješ. Ni pa Praga izjema in se v zadnjih mesecih življenje tudi v njej draži.